Judo ni ravno pogost ali popularen šport. Zakaj ste se odločili, da boste trenirali judo?
Iskreno, za moje starše je bil ta trening poceni. Pa tudi moja bratranca sta ga pred mano že trenirala.
Poceni?!
Za športne vadbe, dokler smo otroci, skrbijo starši in pokrivajo tudi vse stroške. Tudi sestra se je ukvarjala s športom, jaz pa sem hodila še v glasbeno šolo. Spomnim se, da sem si želela trenirati tenis, ko sem bila mlajša. Ker je bil tenis drag šport, sta me starša prepričala, da je lopar pretežek zame.
Znane stvari mi pripovedujete. Moj nečak je treniral tenis. Vsi smo skrbeli zanj, posebej ob vikendih, ko ga je bilo treba voziti na turnirje od Prekmurja do Primorske. Kolikor se spomnim tistih časov, ni nihče skrbel za to, da bi se otroci aktivno ukvarjali s športom, prepuščeno je bilo njim in staršem. Ali je še vedno tako?
V Sloveniji se zdi samoumevno, da smo dobri športniki in na koncu se bodo vrhunski športniki naredili sami. Še najbolj v šolah, kjer otroke poskušajo navaditi na to, da bi več časa preživljali s športom. Seveda pa moramo poznati razliko med aktivnim preživljanjem časa s športom in vrhunskim športom. Vrhunski šport ni najbolj zdrav. Na vseh področjih gremo preko vseh meja. Sicer pa se mi zdi, da so pri nas ljudje kar športno aktivni.
Po koroni so raziskovalci ugotavljali, da sta bili dve leti izgubljeni, otroci so ždeli doma pred ekrani računalnikov, tablic in mobitelov, njihova gibalna sposobnost se je močno zmanjšala, več kot tretjina mladostnikov je predebelih, ne da se jim migati, najraje so doma.
Kakšen otrok ste bili pa vi?
Bila sem zelo aktiven otrok, ne samo pri športu. Ves čas sem morala nekaj početi in ves čas se je moralo nekaj dogajati. Vsi okoli mene so trdili, da mi uspe vse, česar se lotim.
Včasih smo takim otrokom rekli, da so kot živo srebro?!
Ja, tako. Hodila sem v glasbeno šolo, na modelarski krožek, v orkester, pevski zbor. Šport, kultura, vse, … Ko še nisem trenirala, so naju s sestro starši peljali na igrišče, na Bonifiko v Kopru. Tam smo se sami igrali s prijatelji.
Ali ste stanovali blizu?
Deset minut od tam. Bonfika je odmaknjena od ceste, imaš igrišče in žogo, česa drugega ne potrebuješ. Kot otrok se nisem igrala z računalniki ali telefoni, vse kaj drugega sem počela.
Zdaj pa se ukvarjate z računalniki?
Ja, tudi. Preko šole, zanimale so me tehnološke smeri. Zavedam se, da bo športne kariere enkrat konec, počela bi rada tisto, kar mi je všeč, se bo že razpletlo, kot se pač bo.
Ali se človek rodi kot športnik ali je kar vsak lahko dober športnik ali zadostuje, da trenira in si to želi?
Nekatere preddispozicije so vseeno potrebne za to, da nisi ravno povprečen. Velikokrat pa so že dokazali, da z željo in trdim delom lahko določen del preddispozicij nadomestiš. Zdrava mera obojega je najboljša. Zase vem, da sem našla šport, za katerega sem bila nadarjena.
Povedali ste, da ste si želeli igrati tenis, s sestro sta hodili na rokomet, a ste se odločili za judo?
Če bi me danes nekdo vprašal, kateri šport priporočam za otroke, bi zagotovo rekla judo.
Zakaj?
Ker od vseh športov najbolj spodbuja motoriko pri otrocih. Ta razlika se je od vsega začetka poznala med mano in drugimi otroki, jaz sem se valjala, delala prevale od petega leta, nekateri sošolci pa tega niso mogli niti v osnovni šoli.
Tudi sama nisem nikoli naredila prevala nazaj, ker se mi je vedno zdelo, da si bom zlomila vrat.
Če si na blazinah s sovrstniki, polnimi energije, počneš vse: stojo na glavi, hojo po rokah, premete, prevale in je to običajno. Vsakemu staršu bi priporočila, naj dajo otroka najprej na judo za začetek, za razvoj telesa je to najboljši šport.
Recimo, da vem o judu samo to, da je borilni šport. Kako bi ga predstavili vi?
Preprosto, strnjeno, nasprotnika moraš spraviti na hrbet, vržeš ga ali pa ga zadržiš.
Kaj pa se zgodi vmes, preden ga vržeš?
Vmes pa se odvija borba, vsak išče svoj prijem, da bo nasprotnika lažje prevalil …
Ali lahko ta borilni šport uporabljaš v vsakdanjem življenju, če recimo pozno ponoči srečaš napeteže, ki postanejo nasilni? Boste našli pravi prijem?
Načeloma je judo obrambna veščina, ampak če bi se znašla v taki situaciji, kot ste jo opisali, bi imela prednost pred drugimi. Ne bi pa silila v take situacije. Sem zelo samozavestna, tudi močna, ker veliko delam v fitnesu in vse to bi mi prišlo prav, si pa tega ne želim.
Ali ste se kdaj znašli v takem položaju, da bi morali uporabiti svoje znanje iz juda?
Spomnim se, da sem se spoprijela s sošolcem v osnovni šoli. Pred letom, ko smo imeli obletnico, so se tega spomnili vsi sošolci. Sicer pa v vsakdanjem življenju nisem za tako reševanja sporov.
Kaj vas pa razjezi, glede na to, da delujete zelo umirjeno?
Se mi zdi, da tudi sem kul razen, če kdo napade moje vrednote.
Kaj vas je razjezilo nazadnje?
Uh, da bi bila kakšna velika stvar?! No, nazadnje me je razjezilo, ko mi v klubu niso dovolili, da si sama izberem, kdaj imam dopust in to po vseh teh rezultatih.
Zakaj pa ne?
Ker so še vedno tekme, priprave in vsi mislijo, da vedo, kaj je zame najbolje. Jaz pa nočem biti več kot v šoli v naravi, vse po programu, svoj program lahko tudi soustvarjam. Take stvari me razjezijo.
Klub je institucija, z vstopom sprejmeš določena pravila, zavezan si načinu, kako klub deluje, urniku. Se lahko športnik temu izogne, da mu zato, da bi bil vrhunski športnik, ni treba v klub?
Najbrž je drugače od športa do športa, biti sam je pa težko zaradi financ, sam sebe financirati, sam sebe organizirati ni preprosto. Klub deluje tako, da komunicira z zvezo, zveza komunicira naprej, to vse bi težko počel sam. Vseeno pa nas je na zelo visokem nivoju samo peščica in to bi v klubih morali upoštevati. Pri osnovnošolcih in srednješolcih, ko gre za velike ekipe, ni prostora za prilagajanje. Ko imaš skupino 30 otrok, se ne moreš prilagajati vsakemu posebej, mi pa smo zelo majhna skupina in mislim, da bi bil primernejši bolj prilagodljiv, individualiziran pristop. Ja pa res, ko si v klubu, se strinjaš, ampak treniraš zase, klub pa me podpira tako, da upošteva svoje interese.
Koliko trenirate? Poznam plavalce, ki so trenirali zjutraj in se vračali na trening zvečer. Starejši se spomnijo predvsem mrzle vode, ker takrat še ni bilo ogrevanih bazenov. Kako prepoznaš bivšega plavalca? Stoji ob robu bazena in se kar nekaj časa odloča, ali bo skočil v bazen ali ne? Spomin na ure in ure, ki so jih preživeli v mrzli void, ostane za vedno.
Tudi jaz treniram dvakrat na dan, ob nedeljah smo prosti. Se pa ne smem preveč pritoževati, ker sem se pač odločila, da bom nekaj časa še trenirala in tekmovala. Res pa je trening mučenje samega sebe, trpiš, vsak dan te vse boli, vse je prilagojeno treningu. S tem se moraš sprijazniti ti in ljudje okoli tebe. Ob tem mi je večkrat neprijetno. 21 let že treniram, od 5 leta in je res naporno. Telo žrtvujemo za, dobesedno, “entertainment”. Ob tem pa še to, judo je tako slabo gledan, da ob tem nimaš velikih koristi razen osebnega zadovoljstva ob doseganju osebnih ciljev.
Kdaj sem se odločila za pogovor z vami? Športa ne berem, potem pa sem nedavno prebrala naslov članka, kako se je po dvorani razlegal krik olajšanja. Pustimo to, da potem iz članka, ki ga prebereš, ne izveš čigav krik je bil to, ampak članek je opeval vaše zmage v Dohi na SP. Dobili ste pet borb, od vas je bila boljša samo Francozinja. Avtor članka dopiše, da je vaša srebrna medalja vredna kot zlata, ker ste se po letu dni krize vrnili. Kaj pomeni kriza?
Kriza je bila rezultatska, novinarji so me oblegali, češ, kaj se je zgodilo, prej sem dosegala dobre rezultate, zdaj pa ne več. Meni se je zdelo to povsem naravno, pričakovala sem, da se bo zgodilo. Po toliko dobrih rezultatih, po vsem, kar sem dosegla, je to običajno, je pa skupek vsega, tudi psihičnega.
Ste imeli vsega dovolj?!
Ja, želela sem si, da me vsi pustijo pri miru, nisem se hotela več ukvarjati z istimi ljudmi, kar naprej ista rutina, isti problemi, iste bolečine. Tekmovalci in trenerji smo družina, z njimi preživim več časa kot s prijatelji. Če ni rezultatov, ki so zunanji motivator, se je težko pobrati. Tako kot sem bila kot otrok na vseh koncih, tudi zdaj delam različne stvari: šolo, imam službo, treninge, prijatelje. Tudi na drugih področjih imam aktivnosti, ki jih rada počnem in na neki točki se ti zdi, da vse to ni več vredno žrtvovati za šport, ki ti ne prinese nič drugega kot osebno zadovoljstvo. Če ti ne gre, je tako samoizpraševanje vedno pogosteje. Z leti ti sicer rezultat da neko zadovoljstvo, vendar je trajanje zadovoljstva vedno krajše, tako kot pri drogi. Ob istem odmerku so učinki vedno slabši. Vedno težje mi je in zelo aktivno se moram spodbujati, da bom prišla tja, kjer je moj cilj.
Kje?!
Da grem na Olimpijske igre drugo leto in dosežem dober rezultat. Od takrat naprej nimam več načrtov, ker potrebujem predah od vsega skupaj. Bo to mesec ali leto, ne vem. Hrepenim po času, ko bom lahko odmislila vse, kar je povezano z judom.
Stari ste 26 let. Ste prestari za vrhunski šport, judo?
Ne, za judo to ni veliko, še posebej pri moških ne. Ženske končajo prej, ker si želijo imeti družino. Pri športu je tako, pripravljen moraš biti na to, da boš treniral in se temu posvetil, jaz pa nisem pripravljena za šport zavreči vse ostalo. Da me ljudje definirajo samo kot športnico in se samo o tem pogovarjajo z mano. Sebe vidim drugače in si ne predstavljam, da bi po 30. letu počela to, kar počnem zdaj. Eni se odločijo za tak način življenja, ker niso nikoli počeli nič drugega, tudi ne znajo in nočejo. Zame bi bila to prevelika žrtev, vidim se še kje drugje, ne samo v športu.
Ali si želite družine?
Štiri leta imam punco, ne razmišljava o otrocih, načeloma pa si s partnerjem in prijatelji želiš preživeti več časa. To vedno bolj cenim.
Meni se najbolj smilijo smučarski skakalci, otroci, ki so stalno na dieti. Znanka, ki dela na tem področju, pravi, da jih je vedno več, ki se po končani karieri pridejo zdravit zaradi motenj hranjenja. Kako otroku odrečeš hrano, ki jo ima rad in jo v določeni starosti tudi potrebuje? Vsi so videti tako drobni, da bi jih lahko odnesel že lahen vetrič. Lahko tehtate 63 kg, da tekmujete v svoji kategoriji?
Moja teža je 68 kg. Za tisto uro, ko tekmujem, imam pač 63. Pri nas je podobno kot pri skakalcih, le da morajo imeti oni isto težo ves čas, mi pa ne.
Kako pa potem izgubite tistih 5 kg preveč?
Z dehidracijo, paziš na prehrano seveda, obstajajo načini manipulacije teže, z vnosom različnih stvari ob pravem času, vlaknin in ogljikovih hidratov na primer. Kdaj se je to že začelo, da smo zbijali kilograme? Takrat se nam je to zdelo normalno, saj to vsi delajo. Trenerju se to zdi normalno, starši se navadijo, meni pa se to ne zdi prav. V letih, ko se telo še razvija, ne smeš začeti z dietami. Če bi zdaj bila spet v istem položaju, bi se odločala popolnoma drugače. Tudi pri meni se je v določenem obdobju poznalo to omejevanje prehrane, po koncu tekmovanja nimaš meje in to je že določena prehranska motnja. K sreči sem pravočasno začela sodelovati s športno psihologinjo, kar mi je zelo pomagalo, da se ni razvila prava motnja hranjenja. Moj problem je bil bolj miselen, ker po tekmovanju misliš, da moraš pojesti vse, kar si zamudil. Mi je kar hudo, ko gledam te otroke in se spomnim sebe, vse to pusti posledice in sem še zdaj jezna na trenerje, ki so nas potisnili v to, prepričali, da je to nekaj običajnega, če hočemo doseči rezultate.
Kaj pa jeste?
Zdaj, ko sem že malo starejša, sem sama ugotovila, kako se moje telo odziva, opazila sem, da sem postala tudi bolj izbirčna. Ne pojem vsega zato, ker lahko. Predvsem poskušam jesti čimbolj raznoliko, pojem tisto, kar mi paše, brez slabe vesti. Pred tekmo zmanjšam količino sladkarij, slanih prigrizkov, ker ti vežejo vodo nase in ta se potem ne izloči iz telesa, pomeni dodatne kilograme. Pazim, da se dovolj hidriram, predvsem med treningom, pojem dovolj beljakovin, poskušam jesti tako, da to ni obremenitev, stress in ne pretiravam v ničemer.
Na kaj pomislite, ko ste lačni?
Hm?! Pica. Rada imam testenine. Letos sem za rojstni dan dobila pečico na vroč zrak in mi je hrana všeč, ker ti ni treba pretiravati z oljem.
Kuhate sami?
Poskušam čim večkrat jesti doma, ker sicer ti to finančno ne znese.
Predstavljam si, da je življenje vrhunskega športnika naporno, nekje sem prebrala, da ste potem, ko ste osvojili srebrno medaljo v Dohi, šli na dopinško kontrolo in komaj ujeli letalo. Niti to vam ne omogočijo, da bi kakšen dan ostali. Vsi pa zahtevajo od vas, da zmagujete, da ste boljši in boljši in takole amatersko bi rekla, da brez dopinga ne gre. V nekaterih športih še posebej ne, kolesarstvu na primer. Zdaj gledam Giro d’Italia, tri tedne vsak dan voziti kolo nekaj deset kilometrov v vsakem vremenu je noro. Ivo Čarman, tekač na smučeh, ki je leta 1984 prinesel olimpijski ogenj v Sarajevo, mi je zatrdil, da ni športa brez dopinga, od višine podkupnine pa je odvisno, kdaj te odkrijejo. Če je vsota dovolj visoka, nikoli.
Jaz se teh stvari ne poslužujem, sem za fer play v športu. Okoli mene so se že dogajale te zgodbe, a sem otroško naivna, da hočem verjeti, da športniki tega ne počnejo. To mi enostavno ne gre s športom. Vem pa, da je veliko športnikov na dodatkih, ki so mejni. Recimo športniki astmatiki jemljejo Ventolin. Astmatik trenira dvakrat na dan?! Sori, ne verjamem.
Veliko zgodb je bilo o trenerjih, ki svojim varovancem sploh niso povedali, kaj jim dajejo. Obenem pa so telesne meje doseganja vedno boljših rezultatov neverjetne. Do kod lahko greš? Res je, da se spreminjajo tudi tehnike, materiali so drugi itd.
Pomembno je, da imata trener in športnik podobne vrednote, cilje in pričakovanja. Nimam nobenih slabih izkušenj, je pa res, da je tudi v takih primerih kriv športnik. Zase moraš biti odgovoren. Včasih pa tudi previden, bidon z vodo imam vedno ob blazini, če bi mi bil kdo nevoščljiv, bi mi lahko v vodo nalil karkoli. Pa ne maram teorij zarot.
Obenem se spreminjajo pravila v nekaterih športih, s tehnologijo dosežeš marsikaj, je še prostor … Vedno znova pa se vrnemo k dejstvu, da je šport zato, da se gleda, da ljudje uživajo.
Ste kdaj poskusili kakšne droge? Na obali je je polno.
Tega ne vem. Nisem probala.
Kaj pa alkohol in cigarete?
Ne kadim, po kakšnem uspehu pa z veseljem nazdravim z bližnjimi.
Kako Primorka živi v Ljubljani?
Od srednje šole živim v Ljubljani, od petnajstega leta. Obale ne prekosi nič, rada se vračam in morda se enkrat res vrnem. Obenem pa, Ljubljana ponuja veliko priložnosti, tukaj sem si ustvarila krog znancev in prijateljev in Ljubljana je kljub vsemu prestolnica na vseh področjih. Na začetku sem se upirala pohvaliti kakorkoli Ljubljano, zdaj priznam njene prednosti.
Sramotno se mi zdi, da samo nekateri športniki dobro (nekateri bajno, recimo nogometaši, golfisti, tenisači) zaslužijo. Vi ste za srebrno kolajno na SP v Dohi dobili 12 tisoč evrov.
Dobimo denar za tekme grand slema in grand prixa in svetovno prvenstvo. Če si na stopnički! Sicer nič. Vsega, kar si vložil v šport, ti nihče ne more povrniti, posebej materialno ne. Moram pa izpostaviti in se zahvaliti svojim sponzorjem Tribuna Zavarovanja in Avto Moste ter Slovenski vojski, ki me podpirajo in omogočajo, da se lahko s športom poklicno ukvarjam še naprej.
Kje se vidite čez deset let?
Hm, dobro vprašanje. Razmišljam o tem, da se nekako ustalim, si najdem službo in imam normalno življenje, ampak vseeno ne bi počela konvencionalnih stvari. Všeč mi je ideja, da bi se preselila iz Slovenije. Bomo videli. Najbrž pa čez deset let ne bom več trenirala.
