»Od malega sem bila »žverca.« Moj oče Mirko Podobnik je bil biatlonec in ker sem odraščala na Notranjskem, v Cerknici, kjer so bile zime dolge z veliko snega, so me starši že zelo zgodaj vpisali v klub teka na smučeh. Vso osnovno šolo sem popoldneve preživljala na tekaških smučeh, kar mi je bilo v veliko veselje. Telovadba je bila moj najljubši predmet in spominjam se, kako me sošolke niso marale, ker sem se je veselila in komaj čakala, da se bomo pošteno razmigale, one pa so iskale izgovore, da ne bi telovadile. V srednji šoli sem se posvetila aerobiki in teku, ki sta bila takrat zelo moderna. Naredila sem vse izpite za inštruktorico in zelo uživala pri vodenju vadb,« se spominja Andreja, ki je že zelo hitro, pri dvajsetih, postala mama. Ker se je posvečala svojemu poslu (kozmetičnemu salonu in vodenju vadb) in študiju ter vse nekako usklajevala še z družinskim življenjem, je morala najti aktivnost, pri kateri bi v najkrajšem času naredila največ zase. Če kolesariš, ne narediš ničesar v eni uri, ena ura teka pa je že spodobna vadba in tako je bila za naslednja leta izbrano njeno gibanje. V okolici Malije, kjer so živeli z družino, je poznala vse potke, ceste, hribe in hribčke, ki jih je premagala v supergah.
Najboljša spodbuda je lasten zgled
»Pa naj nekateri rečejo, da je ob morju vse ravno. Še malo ni tako. Vse polno je manjših in večjih vzpetin, ki so prekrasne za treninge tako tekaške kot kolesarske. Hvaležna sem, da sem skoraj vse prevozila in pretekla. Tako sem videla, kako lepa je slovenska obala in njeno zaledje,« v smehu pravi Andreja, ki je imela od nekdaj rada malce »nore« podvige. Sprva je pretekla številne polmaratone in maratone. Tek je združila še z eno svojo veliko ljubeznijo – potovanji. Z možem Tomažem sta šla na maraton po tujih prestolnicah in nato ostala še nekaj dni ter si temeljito ogledala mesto. Prvi maraton je pretekla leta 2008 v Rimu, nato pa še številne druge. Med najbolj eksotičnimi je bil tisti v Hong Kongu. Tako se ji je mimogrede nabralo petnajst maratonov. Običajno je vsako leto pretekla enega, ko pa jo je zagrabilo, pa tudi po dva. Skoraj vsak konec tedna je šla na tekmo. Športni slog življenja je prenesla tudi na otroka. Hči je navdušena športnica, ne da bi jo kdaj samo z besedico spodbujala k temu. »Nobena beseda ne naredi toliko kot dober zgled,« je prepričana Andreja, ki so jo pred leti povsem zasvojili še hribi in se je tako 2013, ko je bila v najboljši življenjski kondiciji, začela spraševati, kako bi prišla vsaj blizu najvišjega na svetu, Mount Everesta. Spominja se, kako je brskala po spletu in odkrila tekmo okoli te gore. Začela je temeljito trenirati: skoraj vsak dan je naredila štiriurni trening, obenem pa je bila še na ketonski dieti, to pomeni, da ni uživala nobenih ogljikovih hidratov. »Ni mi bilo tako težko trenirati kot zdržati brez moke, kruha, testenin, sladkorja, saj sem zelo sladkosned človek. Telo je bilo treba navaditi na kurjenje maščob in beljakovin. Eno leto nisem pojedla nobenega ogljikovega hidrata,« pove in doda, da je bila presrečna, ko se ji je uspelo vpisati na štartno listo za tek okoli Mount Everesta. To pa je pomenilo še več treningov. Tako je zelo pogosto vstajala ob dveh zjutraj in šla z desetkilogramskim nahrbtnikom na Triglav, ob deveti uri pa je bila že v službi ali pa po štirikrat zaporedoma na Slivnico. Vsak dan je imela še skupinske vadbe, delala je še vaje za moč in šla še na hiter tek. Za tako zahtevno tekmo je bilo treba natrenirati tudi glavo. Tekma ni bila mačji kašelj, saj je na višinah med 2.500 in 4.500 metri trajala šest dni, dolga je bila 160 kilometrov, morala pa je narediti še 30.000 višinskih metrov.
Naporno, a osupljivo lepo
Na pot v Himalajo je šla sama. Pot v Katmandu je trajala dva dni, nato pa se je brez aklimatizacije začela tekma. »Bilo je noro zahtevno. Skoraj vsak dan sem naredila en maraton. Spala sem v šotoru, pri minus 15 stopinjah Celzija, zavita v aluminijasto folijo. Spalno vrečo in vse ostalo sem morala nositi s seboj, saj ni bilo šerp. Imela sem samo dva kompleta opreme, enega sem nosila, drugi se je sušil. Zaradi mraza je ponoči velikokrat zmrznil, zjutraj pa je bilo neprijetno obleči zmrznjena oblačila. Tekla sem ves dan, večinoma sama, saj na tekmo sprejmejo le 70 tekmovalcev. Bilo je nečloveško: po treh dneh nekako »izklopiš« glavo, nehaš gledati nastale žulje, samo predreš jih in greš ves moker dalje. Po vsem telesu sem bila ožuljena od nahrbtnika. Ni mi smelo spodrsniti, saj bi se padec lahko končal usodno, pa še reševali me ne bi, saj so tereni preveč zahtevni za reševanje,« pripoveduje Andreja, ki ji je uspelo kljub bolečinam uživati v prekrasnih razgledih na najvišje vrhove na svetu. Izjemno razdaljo je premagala v tridesetih urah in čisto uničila superge. Seveda pa jih ima še vedno spravljene za spomin.
Usodna tekma
Po tem zahtevnem podvigu je postala prepoznavna in začeli so jo vabiti na številne tekme. Z veseljem se jih je udeležila, kar pa je drago plačala z zdravjem, saj si ni uspela niti pošteno odpočiti. Zaradi preutrujenosti se ji je zgodila ena in edina poškodba doslej – na tekmi Soča trail je padla in si potrgala vse zadnje stegenske mišice. Okrevanje je bilo dolgo in boleče, posledica pa je, da ne teče več toliko kot prej, vendar to ne pomeni, da ni aktivna. Nasprotno, pogosto jo boste srečali na kolesu in v hribih. Vsako leto gre na kolesarski maraton Franja, zdaj odšteva dneve do 300-kilometrske tekme v Poreču. »Tekme so tudi druženje in pozitivna energija. Le kdo bi to želel zamuditi?« se muza Andreja, ki je letos osvojila najvišji vrh Turčije Ararat, naslednje leto se odpravlja na najvišji vrh Amerike, skoraj sedem tisoč metrov visoki Aconcagua, za abrahama pa si želi povzpeti na Mount Everest. »Nikoli ne bi bila tako aktivna samo zato, da bi si izklesala telo. Pri meni je izklesano telo le »posledica« mojega življenjskega sloga in nad tem želim na vadbah navdušiti tudi moje tečajnike, saj ni lepšega občutka od prijetne utrujenosti in zadovoljstva po vadbi,« sklene.
