Sonia je bila od nekdaj radovedna in nemirnega duha. Želela si je odkrivati novo in se podajati na nova obzorja. Po študiju na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani se je tam tudi zaposlila in skupaj s kolegom profesorjem Glazarjem vodila seminarje takrat gostujočega arhitekta in profesorja Borisa Podrecce v Ljubljani. S fantom arhitektom pa je hodila še na prakso v Švico, natančneje v Lugano, k priznanemu arhitektu Canonici. Tam je spoznavala prve elemente feng shuija in kako so lahko stavbe, hiše in vile usklajene z naravo, kar je močno zaznamovalo nadaljevanje njene kariere. To so bile takrat že zaokrožene linije snovanja arhitekture, ki so se stapljale v terase iznad Luganskim jezerom. Obenem pa se je posvečala še drugim projektom. Zelo jo je pritegnila naša slikovita Obala. Ko je še delala na TV Slovenija kot avtorica dokumentarnih filmov in voditeljica rubrike ArtAkt (v sklopu Studia City) je posnela dolgometražni dokumentarni film o Izoli z naslovom Življenje slovenskega otoka. »Ta film je doživel velik uspeh in so ga večkrat ponavljali. V filmu sem si tudi izborila, da sem v njem pokazala takraten načrt mesta, s postavitvijo garažne hiše na edinem zelenem rtu slovenske obale, zasajenim z avtohtonim drevjem – tamariskami. Skupaj z inciativo Izolanov smo si izborili , da se je kljub že začetim delom in oranju z bagri tega predela, zaustavil predlog takega grobega posega v tako lep in zelen rt Izole. Med drugimi dokumentarnimi filmi sem za TV Slovenija posnela tudi dokumentarni film o skupnosti Bishnojev (avtorica in scenarij), ki je bil edinstven dokumentarec ne samo za Slovenijo temveč tudi v svetu. To ljudstvo je namreč naredilo največje žrtvovanje za okollje na svetu, saj je več stotine Bishnojev žrtvovalo svoja življenja za ohranitev svetosti narave – njihovega habitata. Z ekipo TVSLO 1 smo bili eni izmed prvih belcev (na mnogih področjih celo prvi belci, ki so prišli med to dvomilijonsko ljudstvo). Nato sem gledalcem prikazala še druge filme o slovenski Istri in njenih ekoloških značilnostih. Tako sem se še bolj povezala s Primorsko in se še bolj zasidrala na obali,« pravi Sonia, ki se v enem najbolj slikovitih obmorskih mest na jadranski obali, v Piranu, od nekdaj počuti zelo domače. Tu se je kdaj lotila tudi prenove določenih mestnih hiš in jim navdahila avtentičen pridih kolaža novega v starem.
Hiša iz gline in kamna
Svoj atelje in hišo pa si je že pred več kot dvajsetimi leti postavila na terasah nad Ankaranom, tik ob meji z Italijo. Širina odprtega neba in pogled na širno morja ji daje tisto dimenzijo, zaradi katere je še bolj povezana z naravo in vsem vesoljem, ki nas obkroža. Ob vsem tem dobiva vsak dan inspiracije za slikoviti svet njenih mandal. »Že v Ljubljani sem si želela pobegniti nekam, kjer bo v stiku z naravo. Tako sem v Kolombanu sprojektirala prvo večjo glineno hišo v Sloveniji, ki sem jo dopolnila s kamnom. Uporabila pa sem še prvine istrske arhitekture, ki vsebujejo tudi elemente feng šuja in vastu šastre, ki sem se ju učila v Indiji. Tu je na dan privrela moja neskončna ustvarjalnost. Ko sem začela proučevati glino, sem ugotovila, da je to idealen gradbeni material, na katerega so prisegali že tisočletja. Med mojimi potepanjih po Arizoni, Indiji in drugod, sem videla, da so po principih vastu šastre iz gline zgrajena cela naselja in mesta. To je inovatvna naravna hiša, v kombinaciji gline in kamna. Tudi stropi, izolacija in drugo je iz gline,« razlaga sogovornica, ki je želela, da bo njen novi dom kar se da povezan z naravo. »Feng šu pri nas ni nova stvar, le v zadnjih letih je ljudi pritegnilo to tuje poimenovanje. Naši predniki so ga poznali pod vzdevkom »zdrava kmečka pamet«. Zato niso gradili na poplavnih območjih, zaščitili so se pred vetrom, izkoristili sonce, se z gradnjo prilagajali letnim časom. Poznali so elemente, kot je zrak, voda, ogenj, zemlja, veter.. Zato tudi ni bilo toliko naravnih katastrof kot jih je danes, ko delamo proti naravi. Včasih, ko ni bilo takšnega izobilja kot je danes, niti niso gradili prevelikih hiš, saj bi bile predrage za vzdrževanje. Nato je prišel modernizem in beton, zdaj pa se spet vračamo k naravi,« pravi Sonia, ki je pri svoji hiši je izkoristila naravne danosti parcele: do polovice jo je umestila pod zemljo, zaradi česar je poleti prijetno hladna, pozimi pa zemlja okoli služi kot izolacija. Vse leto je v njej prijetna klima brez toplotne črpalke ali kakšne druge moderne pogruntavščine. Z enako strastjo kot arhitekturi pa se posveča tudi slikarstvu, iz katerega je magistrirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost.
Nova revolucija v umetnosti
Doslej smo bili tisočletja in stoletja vajeni slike gledati, umetnost se nas je dotaknila s svojimi podobami. Soniine pa doživljamo še na drugih telesnih in duševnih nivojih. Pri njej namreč ne gre za klasično umetnost, temveč upodablja energetske strukture, ki v človeku vzbudijo različne impulze in občutke. Z veseljem ustvarja opuse Art mandal. Slike predstavljajo svet, ki je našim očem mnogokrat neviden. Slika razne energetske strukture, nebesne oblike; simbolizira skozi trodimenzionalno dimenzijo odseve vesolja, potovanje planetov, cikle v naravi, na naši zemeljski obli. V njenih slikah je neverjeten preplet barv, oblik, naravnih materialov, kristalov, peskov, s katerimi prenaša svet Nevidnega v svet VIDNEGA. Kristalne kode vnešene v energetske slike so odraz pozicij zvezd na nebu. Kristali pa so milijoni let stare trdne snovi, ki imajo notranjo zgradbo. S poznavanjem leg le nekaj gradnikov kristala lahko napovemo lege vseh ostalih gradnikov, čeprav so ti od izhodišča močno oddaljeni. Kristali slovijo kot minerali z močno energijo, pomagali naj bi ljudem prebuditi in udejaniti njihove potenciale in tako laže uspeti česarkoli se lotijo.
V zadnjem obdobju pa je tudi soustanoviteljica skupine ArtSound mandala (glasba in slika).
K sodelovanju jo je povabil poznani italijanski vokalist Alessandro – Alex Imelio. Skupaj vodita delavnice, performanse in koncerte v Italiji in Sloveniji. Ta čas skupaj odkrivata zvoke ter vibracije različnih pojavov v naravi, v mikro in makrokozmosu. Preko različnih znanstvenih instrumentov se ti posebni prvinski zvoki pretvarjajo v simbole mandal. Prav poseben in zelo odmeven projekt pa so režiserski stoli. K sodelovanju jo je namreč povabil italijanski designer Giovanni D’Oria. Skupaj sta oblikovala poseben zložljivi režiserski stol opremljen z dizajnom poslikav oziroma Soniinih slik ter mandal. Dva tipa tega stola (višji in nižji) sta bila izbrana za studije in sceno beneškega filmskega feativala. Vsestranska umetnica je za svoje delo prejela kopico nagrad, nazadnje nagrado WEF (Svetovni ženski forum) za svoje dosežke. Priznanje ji je izročila predsednica te svetovne organizacije dr. Harbeen Aurora. Sonia je letos razstavljala v grajskem razstavišču Ravne, trenutno pa je njena razstava mandal na ogled na Onkološkem inštitutu Ljubljana – Center DORA. »Z veseljem sem se odzvala povabilu in postavila razstavo, da podprem mnoge ženske, ki se ta čas soočajo s težko boleznijo. Kmalu pa čakajo nove razstave doma in v tujini,« sklene optimistično, med klepetom v svoji prekrasni hiši, obdani z naravo in razkošnim pogledom na morje, ki je zanjo vir neskončne ustvarjalnosti.
