“Odraščal sem v Gorici, moja žena je s Tolminskega in ko sva načrtovala najino skupno življenje, sva razmišljala, kje bi se najbolje počutila, kje so prijetni ljudje, prijazno okolje, krasno vreme in tako sva prišla v Koper. Ko sva se preselila, sva začela poganjati korenine in tudi po več kot dveh desetletjih na Obali lahko rečem samo, da se imava krasno. Ravno tako tudi najina najstniška otroka,” pripoveduje Aleksander, diplomirani ekonomist iz mednarodnega poslovanja in financ, ki je že v študentskih letih deloval na vodstvenih položajih in več let samostojno organiziral ter financiral največje študentske prireditve. Še pred diplomo je svetoval vrhunskim športnikom in delal v menedžerskem, kasneje še v informacijskem svetovanju. Odlično je zaslužil še z vlaganjem na borzo. Dolgo je bil uspešen v poslovnem svetu, a je vedel, da v življenju obstaja nekaj več, ne zgolj pehanje za denarjem in dobičkom.
“Kar naenkrat sem se znašel na področjih, kjer je bilo vse podvrženo profitabilnosti. Rekel sem si, da to ni zame. Brskal sem in raziskoval, kako bi se dalo stvari početi tudi drugače. Ko človek išče, tudi najde. Meni je pod roke prišel odličen članek o družbeni odgovornosti podjetij. To je bilo v časih, ko se o tem sploh še ni govorilo, kaj šele uvajalo v prakso in odločil sem se posvetiti dimenziji podjetništva, ki je res usmerjena v človeka. Počasi so se stvari začele spreminjati. Danes mi je simpatično videti starejše menedžerje, ko se združujejo in delujejo s pravo energijo – ne samo z željo po dobičku, temveč narediti nekaj dobrega. To je pomembno. Če se ljudje ne bomo obračali v pravo smer, nas bo narava odpihnila,” pravi Aleksander, ki je tudi sam želel prispevati svoj kamenček v mozaik trajnosti.
Ustanovil je »naravovarstveno« organizacijo INTERSO Koper, s pomočjo katere ozavešča o prijaznem in sodelujočem življenju, o osebni in kolektivni odgovornosti, o integraciji ekonomije, razvoja, okolja in človeka. S temi vrednotami se vedno bolj povezuje s podjetji, šolstvom, državnimi službami, številnimi organizacijami v Sloveniji in mednarodno ter z ozaveščenimi posamezniki. Bil je tudi zadnji (in edini iz vrst civilne družbe) podpredsednik državnozborskega Sveta za varstvo okolja RS, štiri mesece samotni pastir v tolminskih hribih, pisec člankov (Delo, Dnevnik, Finance, splet), soustvarjal je akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu 2010. Kot prostovoljskega ambasadorja Evropske mreže ekoloških naselij ga navdihuje sonaraven način življenja.
“Pri mojem delovanju je dejansko izhodišče človek, vendar se zavezam za harmonijo vseh elementov. Izoblikoval sem kopico delavnic za otroke in odrasle na temo prijaznega življenja, sonaravne gradnje, energije … Prav navdihujoče je videti tako otroke kot odrasle, ko začutijo, kako pomembno je skrbeti za naš planet, pa kako lahko tudi sami pripomoremo k temu,” pravi Aleksander, ki ne prireja delavnic samo v Sloveniji, temveč tudi čez mejo, v Italiji.
Posaditi drevo, zaploditi sina, napisati knjigo
In če je nekdaj veljalo, da mora » pravi« moški storiti vse zgoraj omenjeno, se je Aleksander lotil tudi tega, vendar ne s tem zavedanjem.
“Moj namen je bil, kako mehko ozaveščati ljudi in postaviti prava vprašanja. Zdi se mi, da je to možno skozi literaturo. Nočem dajati odgovorov, vsak ima svoje, vendar je lepo početi nekaj ustvarjalnega in koristnega. S knjigo sem se ukvarjal tri leta. Na začetku si nisem predstavljal, kako bo videti, a sem sedel v domačem atriju in pisal. Nato sem si vmes nekajkrat, ko sem šel znova in znova, rekel, da je to zahtevno in ko sva z urednico popravljala končno verzijo, mi je bilo srčno všeč. Ko enkrat intuitivno padeš v ustvarjalno zgodbo, se ti začnejo odpirati novi svetovi,” pravi sošolec Tadeja Goloba, ki je tudi prišel na predstavitev in Aleksandru čestital za odlično opravljeno delo.
Knjiga odpira oči glede sonaravnega življenja, ki ga je mogoče udejanjiti skozi odprto srce, zavest in pogum. Zgodba o sonaravnem življenju in dolgočasju vesolja je zanimiv preplet domišljije, “realnosti”, ki črpa navdih iz staroverstva in avtorjeve vizije o sonaravnem življenju. Zamislil si jo je kot “pobeg” iz kaotičnega zemeljskega sveta na oddaljeni planet Vesna, kjer vlada harmonija, kar pa je lahko tudi naš notranji svet, ki ga negujemo v skladu z vizijo o Življenju, ki ga želimo živeti …
Kamor usmerjaš svojo pozornost, tja gre tvoja energija!
Aleksander je prepričan, da se bogastvo in lepota življenja »skrivata« onkraj trdnih (materialnih) struktur, ki naj nam služijo le zato, da se lažje usmerimo k uresničevanju svoje vizije. Spremenjen pogled in drugačen odnos do vsega, do česar čutimo odpor, nas osvobaja ujetosti v iluzijo nemoči. Življenje je neskončno bogato. Ves čas nam ponuja priložnosti, da zgrabimo usodo v svoje roke in se “teleportiramo” tja, kamor si želimo, tudi na drugi planet, če je to potrebno. V idealnih življenjskih razmerah na planetu Vesni se prebivalci lažje razvijajo in hitreje napredujejo.
So daleč pred nami, saj se znajo teleportirati, najraje se sporazumevajo telepatsko, svoje sposobnosti in znanja pa samo še bolj razvijajo. Med seboj si pomagajo po svojih najboljših močeh, pri tem pa se ne vpletajo v življenje drugih. Tudi življenje na Zemlji večinoma samo opazujejo ter občasno posredujejo s šepetom, ki kot piš vetra pride prepihat misli Zemljana in mu pomaga razbrati prave odločitve, ki ga bodo vodile po poti srca. Dodana vrednost h knjigi so tudi spretno umeščeni zapisi o staroverstvu, ki jih je pokojni Pavel Medvešček zelo podrobno predstavil in nam omogočil dostop do pomembnega vira znanja, da se spomnimo, kdo smo bili in kam želimo naprej.
Bodimo prijazni do sebe in drugih
Aleksander hitro navrže, da se zaveda, da s svojo knjigo ne bo rešil sveta, a rad odpira kakšna kakovostna vprašanja. Njemu so najbližje tista o načinu našega življenja, odnosih, človečnosti, skratka o prijaznem življenju, ki se ga sam uči živeti tudi Aleksander. Sprijaznil se je s tem, da popolnoma prijaznega ne bo živel nikoli.
“Moja največja ugotovitev je, da nimam pojma. Ko si to na glas priznam, mi je laže, nisem več tako zahteven do sebe in do drugih. Z drobnimi prijaznimi besedami poskušam živeti ta trenutek in pustiti ob strani spremembe, ki terjajo energijo in biti res v sedanjem trenutku. Da si ne lažem, ampak se iskreno trudim, da mi je lepo. Kajti če mi ni zdaj, kdaj bo ta jutri. Običajno nikoli ne pride. Mi pa vse življenje po malem blefiramo in se prepričujemo v razne zgodbe, a čeprav blef, mora biti iskren blef,” se muza Aleksander.
