Washington nama je počasi zlezel pod kožo! Kot da bi se iz New Yorka preselila v bolj meščansko deželo z močnejšo odpornostjo srednjega razreda, ki je v Evropi izgubil tla pod nogami. V nasprotju z New Yorkom je Washington mesto odprtega neba, parkov, muzejev,ki jih militaristična arhitektura izvršilne oblasti ne more zasenčiti. Središče mesta po zaključku uradnih ur zamre, kot da v okolici Bele hiše že desetletja hara epidemija kovida. Washington, s šeststo tisoč prebivalci ni dosti večji od Ljubljane, je bil dolgo politični in finančni center sveta, je vojaška velesila, vase zaverovana globalna vas, z nekaj monumentalne arhitekture. Federal Triangle je projekt arhitekta Pierra Charlesa L’Enfanta, a so mu ga iz rok izpulili vojaški inženirji in stilsko arhitekturo francoskega pridiha spremenili v trdnjave, s katerimi Washington razkazuje svojo moč. Podobno kot letalonosilke v primeru nove velike vojne ne bodo drugega kot kulise na odru spopadov. Mislim, da naju je z ženo Washington premamil zaradi močnejše ameriške identitete, zaradi boljših virov, potrebnih za novinarsko delo, think tankov, istočasno pa zaradi že omenjenega odprtega prostora, parkov, zelenja, kolesarskih stez, prijetnih voženj in razkrivanj novih krajin. Mesto kontemplacije torej. Nenazadnje sva bila v mestu v času treh predsednikov; zadnjih šest mesecev Obame, štiri leta Trumpa, ko smo bili priče prvemu poskusu državnega udara junija 2019 z nacionano gardo na ulicah prestolnice in redno vojsko pripravljeno za nalet iz periferije mesta. Toda generali niso klonili Trumpovim željam, brand manažer(ah kako ljubim ta sinonim za Trumpa!)se je naslonil na skrajno desnico, ki je v sociološki literaturi uvrščena v kategorijo White Trash: odpadniki bele rase, pistoleros, ki ne verjamejo v minimalno potrebo za zvezno administracijo, sekte, ki karme za napade na zakonodajo in multietnično demokratično družbo precejajo iz teorij zarot, matere vseh brezglavih trogloditov. Po napadu na Kongres 6.januarja 2020, zadnji Trumpov poskus, da bi s posiljevanjem ustave spreobrnil rezultate volilne zmage Joe Bidna, sta javno mnenje in mainstream mediji ostala brez velike zgodbe. Magma politične dejavnosti in brezglavo politikanstvo Trumpu zdaj ponovno omogoča, da z neskropuloznim manipuliranjem pridobiva prednost pred zapletenimi demokratičnimi postopki civilne in sodne zakonodaje. Kot kaže, bo Trump naslednje leto ponovno predseniški kandidat republikanske stranke, pri 78 letih pa morda celo 47. predsednik ZDA. Ker bo za predsednika ponovna kandidiral takrat 82 letni Biden, je prispodoba, ki mi pride na misel, prizor s koncerta Keitha Jaretta v dvorani Union. Po neskončnih ovacijah gledalcev, ki so hoteli od Jaretta še več, je genialen glasbenik stopil na oder in dejal: “Tudi glasba ima svoj konec!”
Konec Washingtona. Ugasnil sem medijska poročila, se preselil v prazno stanovanje v New Yorku. Polniva ga z novimi izkušnjami popolnoma spremenjenega mesta. V treh dneh sem poslušal zgodbe in se pogovarjal z več ljudmi kot v enem mesecu v Washingtonu. To be followed.
