Režiser Marko Naberšnik, ki mu je pri scenariju filma Belo se pere na devetdeset priskočila na pomoč avtorica literarne predloge, je ustvaril film, ki ob zavedanju, da ne gre za fikcijo, s katero bi se nekdo le pretvarjal, da razume bolečino, ampak da smo priča pravi bolečini, ki se je le prelila v film, gledalca ne spusti z vajeti od začetka do konca. Prav ta avtobiografska podlaga daje zgodbi izjemno kredibilnost: gledalec ves čas ve, da dogodki, ki se odvijajo na platnu, niso metafora, temveč življenje samo.
Izjemni igralci za izjemne vloge
V središču filma je izjemna Lea Cok, ki Bronjo odigra z redko videno kombinacijo ranljivosti in notranje moči. Njena igra je telesna, čustvena in brez varovalke – ko trpi, gledalec trpi z njo; ko upa, upa tudi sam. Takšne ženske vloge v slovenskem filmu redko vidimo, še redkeje pa jih režiserji zaupajo igralki, ki si upa tako daleč.
Ob njej stoji izjemno uigran, homogen igralski orkester. Jurij Zrnec kot oče, razpet med jezo, nemočjo in strahom, Polona Juh kot zdravnica, ki s profesionalno distanco prinese eno najtežjih novic, ter Anica Dobra kot babica Dada, ki s svojo prisotnostjo pooseblja tiho oporo, ki je vedno tam, za vse in vsakogar, so le nekateri izmed likov, ki filmu dajejo emocionalno širino. Ena izmed mnogih posebnosti filma je, da vsak stranski lik dobi svoj prostor in pomen – nihče ni zgolj statist.
Film vodi gledalca skozi težke trenutke
Posebno poglavje si zasluži struktura filma. Naberšnik se spretno poigrava s časovnimi preskoki in spomini, s katerimi gledalca obdrži nad gladino. Ko zasluti, da ga lahko vsak čas izgubi, ker preprosto ne more več in ne bo zdržal še enega udarca, prekine bolečino in ga katapultira v spomine. Prijetne spomine. Tja, kjer si lahko oskrbi rane, se umiri, naužije vsenaokrog pršeče ljubezni in nabere moči za nov boj z življenjskimi preizkušnjami. Flashbacki niso okras, temveč hrbtenica pripovedi: gradijo emocionalni lok in poglabljajo razumevanje likov.
Posebno mesto imajo v filmu prizori iz osemdesetih in devetdesetih let, ki niso prikazana le scenografsko, temveč tudi v vzdušju, odnosih in občutju časa. Časa, ko smo živeli v skupni državi, časa, ko smo na plaži jedli kruh, namazan z Gavrilovič pašteto, pa tudi časa, ko so si oblastniki zamislili sistemske omejitve, kot je bila izmenična vožnja vozil z neparno/parno številko na registrskih tablicah. Bronjini spomini na ta čas se ne ozirajo na morebitne obsodbe o politični opredeljenosti. Govorijo namreč o nostalgiji po manjših ekonomskih razlikah med ljudmi, večji solidarnosti, skupnosti. Z njimi nas nehote pripravi do razmisleka o tem, da je tudi v državi z neslavnim koncem mrgolelo veselih in zabavnih trenutkov vsakdana, ki jih lahko brez sramu pogrešamo.
Belo se pere na devetdeset je dolg film, a si to upa biti. Gledalec sicer ve, kako se bo zgodba končala, a to njenega učinka ne oslabi. Ravno nasprotno: vsak prizor nosi dodatno težo zavesti, da je resničen. Film ne manipulira, ampak zaupa. Zaupa zgodbi, igralcem in gledalcu, da bo preživel. Tako kot je preživela Bronja.
Marko Naberšnik z njim potrjuje status režiserja, ki razume čustva brez kiča in melodramo brez cenenih učinkov. Če je bil Petelinji zajtrk njegov množični preboj, je Belo se pere na devetdeset zrela, poglobljena evolucija. Film, ki ostane z gledalcem še dolgo po tem, ko se ugasne zadnji kader in znova zazveni posebna, filmska različica zimzelene Dan ljubezni.
Od knjige do filma – in nazaj
Ob izidu filma je izšla tudi filmska izdaja knjige Belo se pere na devetdeset, ki se je – kljub temu da je roman prvič izšel že leta 2018 – znova zavihtela na vrhove izposoje in prodaje. Knjiga, ki je ob izidu prejela kresnikovo nagrado in postala ena največjih slovenskih literarnih uspešnic zadnjega desetletja, očitno s filmom dobiva novo življenje in nove bralce.
Tako kot zgodba, ki jo je Bronja pisala kot dnevniške zapise, ni imela namena postati knjiga, slednja ni imela namena postati film. Zgodba, ki si ni želela, da bi se dotaknila množice ljudi, se je najprej dotaknila na tisoče bralcev, zdaj pa se surovo, brutalno, brez ovinkarjenja, a hkrati nežno, neslišno, z materinsko čutnostjo dotika gledalcev. In vedno več jih je, ki odkrivajo, da se lahko za preprostimi besedami na naslovnici “Belo se pere na devetdeset” skriva veliko globlje sporočilo.
Sporočilo, zaradi katerega istih besed v knjigi ne moreš prebrati brez vsaj cmoka v grlu, brez vdiha, pa še enega in enega … in tako je tudi pri ogledu filma.
V središču zgodbe je udomačevanje strahu. Rak, bolezen, smrt, izguba niso olepšani, temveč sprejeti kot del življenja – in prav s tem jim je odvzeta moč. Bronja Žakelj se v svojem pisanju upre »tiraniji sreče«, a to stori brez grenkobe. Njeno orožje sta humor in ironija, njena opora pa spomini na otroštvo, družino in ljubezen, ki so ji pomagali preživeti tudi najtežje udarce.
Roman odlikuje navidezna preprostost jezika, ki bralca vodi skozi smeh, žalost in spoznanje, da je treba strahove deliti, ne skrivati. Prav ta iskrenost – brez olepševanja in brez zadržkov – je tisto, kar knjigo že leta ohranja med najbolj branimi v slovenskih knjižnicah in kar se je zdaj z izjemno močjo prelilo tudi na filmsko platno.
Belo se pere na devetdeset tako ni le uspešna literarna predloga in njen filmski odmev, temveč redek primer zgodbe, ki preseže medij. Knjiga in film skupaj tvorita celoto, ki potrjuje, da so pogum, ranljivost in človeškost še vedno vrednote, ki znajo nagovoriti množice.
Že druga zlata rola
Film je že po prvem tednu predvajanja prejel prvo zlato rolo za preseženih 25.000 gledalcev, pred dnevi pa je Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev filmu podelila že drugo, saj si ga je ogledalo že več kot 50.000 gledalcev. Film se je dotaknil tudi gledalcev v slovenski Istri, samo v Izoli so razprodali vse tri projekcijske večere in pripravljajo nove.
