Konijev film ob Bepijevem tridesetem rojstnem dnevu najdemo na YouTubu. Začne se pred Besenghijevo palačo, kjer Bepi zaspi in ga, smrčečega, z vodo polije golobica, simbol izolskega grba, nato Bepi začne svojo pot po mestu. Gre v park Borisa Benčiča, park Pietro Coppo, s čolnom na morje, kjer ujame morsko deklico in jo odnese na županov balkon občinske palače, da bi ji lahko s kitaro zapel podoknico, a mu tega župan ne dovoli. Nato se Bepi znajde na carinskem pomolu, kjer zasadi oljčno vejico, ki jo sicer v kljunu nosi golobica z izolskega grba, iz nje zraste drevo, Bepi pa skoči v okvir, ki že nekaj let služi turistom za zanimive fotografije kot spomin na dopust v Izoli.
V minulih tridesetih letih je bilo Bepijevo življenje različno dejavno, a kot maskota mesta se je obdržal in je zadnja leta vse bolj živa. Kako se je začelo, pripoveduje Koni Steinbacher, Bepijev idejni oče: »K meni je prišel Danilo Markočič, dolgo preden je postal župan, in me prosil, če narišem figuro ribiča, ki bi lahko postal plišasta igračka – maskota Izole. To sem naredil, po moji skici pa so v Materiji, takratnem oddelku za plišaste igrače nekdanje tovarne Mehanotehnika, izdelali prototip, ki me ni ravno navdušil, a so ga popravili in Bepi je dobil sedanjo podobo. Ime so občani izbirali na javnem natečaju, ki sta ga objavila tednik Mandrač in takratni Radio Morje in večinsko je zmagal predlog za ime Bepi. Prvih sto Bepijev je bilo takoj razprodanih, nato pa je najprej propadel oddelek v Materiji, nakar še celotna Mehanotehnika. Bepi kot velika maskota se je prvič pojavil na Eurofestu, potem smo ga, ko je za nekaj časa prišel v nemilost takratne občinske oblasti, videvali le na majicah tekmovalcev na Ribiškem prazniku. Čeprav sem vse pripravil za tisk majic, ki bi jih lahko ljudje kupovali kot spominek, se to ni zgodilo. Kot lik na plakatu in v festivalski špici sem ga uporabil na festivalu animiranih filmov Izola anima. Postal pa je tudi steklena festivalska nagrada – Bepi na osličku, ki jo je imenitno izdelal pokojni umetniški steklar Matjaž Bornšek.«
Koni Steinbacher svoja upokojenska leta živi ustvarjalno, dela animirane filme, Bepiju pa želi dolgo in lepo življenje uspešnega turističnega lika in spominka.
O tem, kako živi Bepi v zadnjih letih, pripoveduje Dean Kocjančič, direktor Turističnega združenja Izola: »Bepiju seveda iskrene čestitke za prvih trideset let, ki jih sicer ne kaže, še vedno je navihan najstnik in prijatelj otrok. Zadnja leta ga zelo dejavno vključujemo v komunikacijo, tesno je povezan z značajem Izole – mesta ribičev, mesta rib. Najraje pa ima otroke, domačine in se kot velika maskota pojavlja na večjih športnih prireditvah, Ledenem otoku, vsako leto spremlja prvošolčke v šolo.« Kako živi Bepi svoje virtualno življenje v sodobnih komunikacijskih orodjih in kot turistični spominek, nam pove Tjaša Likar, stiki z javnostmi Turističnega združenja Izola: »Mali plišasti Bepi je na naših prodajnih policah in na spletni strani. Starši ga radi kupijo otrokom kot spomin na počitnice v Izoli. Otroci pa veliko Bepijevo maskoto najraje pocukajo za rokav kar na ulici, na prireditvah, letos pa se je Bepi moderniziral in na Tik Toku mlademu občinstvu kaže skrite in zanimive kotičke Izole.«
Bepiju želimo vse dobro za njegovih prvih trideset let in uspešno turistično življenje še naprej.
