Po predlogu zakona bi občine lastnikom psov enkrat letno zaračunale prispevek, namenjen izboljšanju oskrbe živali v zavetiščih. S to dajatvijo bi pridobljena sredstva usmerili v dve ključni področji: preprečevanje težav z zapuščenimi živalmi, kar bi vključevalo kastracijo in sterilizacijo, ter izboljšanje lokalne infrastrukture, kot so pasji parki. Ministrica za kmetijstvo Mateja Čalušić je poudarila, da bi s tem zmanjšali pritisk na zavetišča in hkrati ustvarili bolj prijazno okolje, v katerem bi bili hišni ljubljenčki deležni primerne oskrbe, Lastniki psov, ki bi jih posvojili iz zavetišča, bi bili prvih pet let oproščeni tega prispevka.
Na kaj opozarja ministrica za kmetijstvo Mateja Čalušić?
Ministrica je poudarila, da se z novim zakonom zgledujejo po drugih državah, kot je Avstrija, ki tak zakon že ima. Poudarila je tudi pomembnost zakona o zaščiti živali, ki skrbi za trajno in boljšo oskrbo zapuščenih živali, ter zakon, ki bo mučitelje živali kaznoval in jim prepovedal njihovo posedovanje. Ministrica je video s pojasnilom predloga javnosti objavila celo na svojih socialnih omrežjih.
Ministrstvo za kmetijstvo je idejo o uvedbi prispevka za pse predstavilo kot predmet razprave, saj še ni postala uradni zakonski predlog.
Zakon prinaša tudi napačno sporočilo
V Zavodu Raziskovalni inštitut PES so izpostavili, da se s posameznimi predlogi strinjajo, na primer z uvedbo prepovedi posedovanja živali za osebe, ki so zagrešile hujše kršitve na področju dobrobiti živali.
Vendar pa menijo, da zakon prinaša tudi napačno sporočilo. Psi bi bili obravnavani kot lastnina, namesto da bi bili priznani kot zvesti spremljevalci in prijatelji. Poleg tega bi finančno breme tega ukrepa padlo predvsem na odgovorne lastnike, ki pse registrirajo in zanje skrbijo, medtem ko težave zavetišč niso omejene zgolj na pse. Najbolj bi bili torej prizadeti ravno skrbni lastniki, ki svoje pse redno vozijo na veterinarske preglede in za njih skrbijo.
Kako rešiti problem zavetišč
V kritikah zakona izpostavljajo, da dodatno finančno breme za odgovorne lastnike psov ne bo rešilo težav zavetišč, kjer so težave globlje in zahtevajo bolj sistemske rešitve. Potrebni so ukrepi, kot so:
- Vzgoja in osveščanje: Dolgoročne kampanje za vzgojo odgovornega odnosa do živali.
- Kaznovanje neodgovornih lastnikov: Strožje sankcije za zanemarjanje živali ali njihovo nepravilno registracijo.
- Ustavitev tihotapljenja psov: Pregled oglasnikov in sankcioniranje preprodajalcev živali brez dokumentov.
Alenka Klemenčič iz pasje šole Bajka, opozarja, da bi uvedba obdavčitve psov lahko imela negativne posledice za odgovorne lastnike, ki že skrbijo za svoje pse. Po njenem mnenju bi tak ukrep dejansko kaznoval tiste, ki se trudijo pravilno registrirati in skrbeti za svoje hišne ljubljenčke, namesto da bi se sredstva usmerila v reševanje večjih težav, kot so tihotapljenje psov in preprodaja živali.
Tihotapci in preprodajalci psov pogosto v zavetišča pripeljejo pse brez ustrezne identifikacije ali zdravstvenih pregledov, kar povečuje število zapuščenih in zdravju nevarnih živali. Klemenčičeva meni, da bi bilo treba sredstva usmeriti v nadzor nad temi nezakonitimi dejavnostmi in zagotavljanje boljše oskrbe za živali, ki potrebujejo pomoč. Tako bi se lažje zmanjšalo število zapuščenih psov in rešilo temeljne težave sistema, ki trenutno ne zadostuje za obvladovanje problematike.
Sistem zavetišč potrebuje prenovo
Obstoječi sistem financiranja zavetišč, ki jih imamo v Sloveniji 16, je neučinkovit, saj občine pokrivajo stroške le za prvi mesec oskrbe zapuščenih živali, po tem pa breme pade na zavetišča.
Poleg tega je pomembno ohraniti stroge standarde pri oddaji živali v nove domove, da se prepreči njihova ponovna vrnitev v zavetišča.
V zavetiščih še proučujejo predloge ministrstva, vendar že zdaj opozarjajo, da bi bilo sprejemanje slabših pogojev za oddajo zapuščenih živali nesprejemljivo.
Helena Hacin, vodja zavetišča Mačja Hiša, poudarja, da so vse živali, ki jih oddajajo, posledica neodgovornega lastništva, bodisi neposredno bodisi posredno. Zato je pomembno, da vsakemu posvojitelju zagotovijo ustrezen postopek, ki preveri, ali bo za žival na dolgi rok odgovorno skrbel.
Zavetišča opozarjajo tudi na začaran krog, kjer nepravilni skrbniki lahko povzročijo, da žival ponovno pristane v zavetišču. Cerjak Kastelic izpostavi številne primere, kot so mačke, ki živijo brez zavetja, ali psi, ki so priklenjeni na verige v slabih pogojih. Ob tem opozarja, da zniževanje pogojev za oddajo živali ne bo rešitev, saj bi to pomenilo slabši standard za živali.
Kot družba bi morali delovati v smeri, da zagotovimo živali boljše življenje, ne slabšega.
Kaj pa evtanazija?
V Zavodu Muri opozarjajo, da je večja skrb kot prispevek za pse dejstvo, da bi ob noveli zakona lahko prišlo tudi do drugih ukrepov, ki ne bodo koristili zapuščenim živalim in ne bodo učinkovito reševali prenasičenosti zavetišč. Poudarjajo, da se lahko ob takem pristopu ponovi možnost evtanazije, kar bi bila velika napaka. Kot so zapisali, so bili na sestanku pri UVHVVR med redkimi zavetišči, ki so se temu odločno uprli.
Po njihovem mnenju je možno, da bi bili sprejeti ukrepi, ki bi v določenih primerih dovolili evtanazijo psov in mačk, ki so nesocializirani ali neozdravljivo bolni. Vendar pa opozarjajo, da je meja med tem, kaj se šteje za “neozdravljivo”, zelo tanka, še posebej ko gre za razumevanje pasjega vedenja. Namesto da bi skrbeli za prispevek, ki ne pomeni veliko, bi morali kot družba začeti bolj zaščitniško ravnati z najbolj ranljivimi živalmi.
Alternativne rešitve
Ali obstajajo alternativne rešitve, ki bi bolj učinkovito prispevale k reševanju problematike zapuščenih živali in preprečevanju zlorab? Namesto obdavčitve bi bilo bolje povečati sredstva za veterinarsko inšpekcijo, ki bi nadzirala neustrezno ravnanje z živalmi. Prav tako bi bila uvedba obvezne sterilizacije in kastracije ključna za zmanjšanje števila zapuščenih živali. Dodatno bi lahko zvišanje kazni za neodgovorne lastnike in tihotapce živali pripomoglo k večji odgovornosti pri ravnanju z živalmi.
Predlogi in pripombe glede novele zakona bodo še naprej predmet javne razprave, pri čemer si številni želijo, da bi zakon resnično izboljšal zaščito živali, ne pa zgolj ustvaril finančne obveznosti za odgovorne lastnike.
Avtor: Živa Papež