Rojen 1939 v Milanu. Njegov oče je bil Italijan. Leta 1948 se je preselil v Slovenijo in nekaj otroških let preživel v Krškem. Naredil je pomorsko šolo v Piranu in kot strojnik delal na ladjah trgovske mornarice. Leta 1965 se je vpisal na AGRFT, od takrat je igralec. Najprej je igral v gledališču v Trstu, potem v Drami v Ljubljani, nato v Slovenskem mladinskem gledališču. Od 2002 do 2006 je delal v Gledališču Koper. Vmes, od 1987 do 1990 in med 1993 in 2002, je poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
Nagrajen je bil z nagrado Prešernovega sklada (1973), Severjevo nagrado (1978), Borštnikovo nagrado (1979, 1985, 1986, 1987), Prešernovo nagrado (1987), dobil Sterijino nagrado, Borštnikov prstan, Viktor za življenjsko delo, nagrado Bert, Ita Rina, Ježkovo nagrado, vse za življenjsko delo, leta 2018 pa državno odlikovanje Zlati red za zasluge Republike Slovenije.
Njegov gledališki opus je izjemen. Igral je od Skapinovih zvijač do Glembajevih, do Osvoboditve Skopja in predstav Daria Foa. Ta raznovrstnost omenjenih predstav govori o zelo raznolikem spektru interpretacij v najboljši maniri izjemnega igralca.
Potem so tu še njegove filmske vloge. Komisar Ilija, Bele trave, Vdovstvo Karoline Žašler, Muke po mati, Krč, Oko za oko, Piran-Pirano, Dedek gre na jug …
S svojo igro, režijo in scenariji se je vpisal med legende slovenskega in jugoslovanskega gledališkega in filmskega sveta.
Prva vloga v gledališču
Ne spomnim se imena predstave, vem le, da je to bil star oder koprskega gledališča z režiserjem profesorjem Markom Marinom. V davnih časih sem se pognal med stavke, med črke, med tovariše, ki so svoja telesa poganjali med publiko v starem koprskem gledališču. Kar nekaj nas je bilo, ki smo želeli pokazati publiki, kaj nas je naučil profesor. S to predstavo smo nastopali tudi v Mestnem gledališču Ljubljana. Po tretjem letniku študija sem moral v vojsko in študij zaključil šele kasneje, nato sem šel v gledališče v Trst (1969/70). Tam sem igral v najboljši komediji vseh časov Moč uniforme v režiji Maria Uršiča, s katero smo gostovali celo v Belgiji. Dobil sem nagrado za mladega igralca na Borštnikovem srečanju. Po koncu sezone me je direktor tržaškega gledališča povabil na pojedino v Devin in me vprašal, kako sem se odločil za naprej. Odločil sem se za Ljubljano. Bil sem sprejet v ljubljansko Dramo, kjer sem igral v nekaterih izvrstnih predstavah, na primer Skapinove zvijače (režija Peter Ločak), predstavo smo odigrali kar 120-krat. Na istem odru sem to predstavo kasneje sam režiral z Juretom Zrncem v glavni vlogi. Med Trstom in Dramo sem igral v nekaj filmih. Nato sem odšel za tri leta v Mladinsko gledališče in se nato vrnil v Dramo.
Leta v Primorskem gledališču v Kopru
V koprskem gledališču sem se na povabilo neumorne in neustrašne Katje Pegan zaposlil 2001 nekaj let pred upokojitvijo, a sem z gledališčem sodeloval še mnoga leta po upokojitvi. Naveličal sem se profesorske službe na AGRFT in sprejel Katjino povabilo. Pomagal sem pri repertoarju, režiral in igral. Poleg mene je bil tam zaposlen še Vojko Belšak, s katerim sva igrala v Ionescovih Inštrukcijah, s predstavo smo gostovali tudi v Franciji. V Kopru sem naredil osem režij in osem vlog. Zelo mi je pri srcu predstava Naključna smrt nekega terorista (Dario Fo) z Gašperjem Tičem v glavni vlogi.
Marij Čuk je v utemeljitvi za nagrado Tantadruj napisal: “Cavazzova igralska enkratnost in karizma sta bili odločilnega pomena, da je danes koprsko gledališče obmorski biser. Na obali je bilo treba zagnati teatrsko kolesje, izobraziti občinstvo, ga pritegniti v gledališče, treba je bilo izbrati tudi primeren repertoar, pri čemer so bile Cavazzove izkušnje nepogrešljiv dejavnik.”
Gledališče včasih in danes?
Ne zdi se mi, da bi se kaj bistveno spremenilo. Kakovost predstave je odvisna od izbranih besedil, ustvarjalcev in režiserja, gledališče na sploh pa seveda tudi od kulturne politike. Kultura je vedno bila nekakšen deseti brat, zadnja na vrsti za denar. No, zdaj so se končno lotili prenove Drame.
Trema?
Nikoli nisem imel treme. Kar ne pomeni, da nisem čutil vznemirjenja, ki sodi k vsaki predstavi.
Na kaj pomislite, ko greste na oder?
Na to, ali bom dobro zvozil predstavo ali ne in upam, da jo bom. Koncentriram se na vlogo, ki jo moram odigrati.
Veste/občutite, kdaj je vaša vloga med gledalci sprejeta?
Čutiš, kadar publika plove s tabo in takrat veš, da boš sprejet. Včasih lahko vidiš posameznega gledalca, kako natančno spremlja dogajanje na odru.
Kako se odzivate na nenaklonjene kritike?
Zamahnem z roko. Včasih je smešno, da za isto predstavo dobiš zelo slabo kritiko in obenem zelo dobro. Odvisno od kritika.
Vloga, ki je niste, pa bi jo radi igrali?
Je ni. Nikoli pa nisem želel igrati vloge Romea, to ni bilo zame.
Razlika med filmskimi in gledališkimi vlogami?
Za oboje se moraš dobro pripraviti in se vživeti v vlogo. Pri filmu imaš možnost popravkov, v gledališču ne. Pri filmu ni publike, v gledališču je. Pri filmu so bližnji posnetki, v gledališču jih ni. Pri filmu lahko govoriš tiho, v gledališču, razen če si ozvočen, ne.
Kdo je za vas dober igralec?
Veliko je odličnih igralcev. Ne morem jih vseh našteti, najmanj tisoč jih je. Ni dovolj samo talent, treba je trdo delati. Delati moraš in se ukvarjati s seboj, da prideš do dobre igre.
In režiser?
Režiser je dober, kadar pomaga igralcu, da pride do najboljše interpretacije vloge.
Nasvet igralcu pred prvo vlogo?
Zberi se, prepusti se, sprosti se, natreniraj jezik in dikcijo – pred vsem tem pa se dobro nauči besedilo.
Gledališče Koper, Slovesna podelitev primorske gledališke nagrade tantadruj; Za igralsko stvaritev je bil nagrajen Rok Matek za vlogo Marije v predstavi Trio, za gledališki dosežek pa ustvarjalna ekipa iste predstave, nastale v produkciji Gledališča Koper. Za življenjsko delo je tantadruja dobil Boris Cavazza.
Izgublja gledališče svojo vlogo in pomen zaradi filma in televizije?
Ljudje bodo vedno radi hodili v gledališče. Ekrani nas ne smejo posrkati vase.
Katero dobro predstavo, film ali dobro tv serijo ste gledali nazadnje?
Odlično predstavo v režiji mojega sina Sebastiana Luč ugasne v Mestnem gledališču, ponoven ogled Tarantinovega filma Inglourious Basterds, rad bi si ponovno ogledal tudi Let nad kukavičjim gnezdom z Jackom Nicholsonom, serij raje ne gledam, ker to vzame preveč časa. Z ženo sva sicer odvisniško gledala nadaljevanko Nasledstvo, vse dele sva si ogledala v nekaj zaporednih dneh, zdaj se serijam izogibava in brskava le po filmih.
Čez nekaj dni bodo podeljene Prešernove nagrade. Vi ste dobili nagrado Prešernovega sklada leta ’73, veliko Prešernovo pa ’87. Med dosedanjimi nagrajenci je kar nekaj igralcev. So koga spregledali?
Prej bi rekel, da so jo dobili nekateri, ki je verjetno ne bi smeli dobiti.
Z zanimanjem pričakujemo, kaj bodo rekli nagrajenci ob sprejemu nagrade. Pričakujemo, da bodo aktualni. Kaj bi danes povedali vi?
V svojih govorih sem bil vedno kratek, zelo kratek. Predvsem sem se zahvalil za nagrado in nič kaj dosti več. Ne maram dolgih govorov, ne maram jih govoriti in ne maram jih poslušati.
Ni prav veliko igralskih zvezd pri nas. Vi ste zagotovo med njimi. Vam je bilo to kdaj v napoto? Slaba izkušnja?
Nimam slabih izkušenj, sam nase tudi ne gledam, kot na ne vem kakšno zvezdo. Svoje delo sem opravljal profesionalno in kolikor sem mogel dobro. Ko sem šel na Manhattan, so mi dovolili, da hodim poslušat predavanja v Actors studio in tudi tam sem se ogromno naučil.
Igralci igrate na odru, v filmu. Tudi v zasebnem življenju?
Niti ne, oziroma, če to počnem, se tega ne zavedam.
Ste se kdaj zalotili, da se je fikcija preselila tudi v vaše vsakdanje življenje?
Ne. Ko izstopim iz vloge in iz gledališča, se zame neha gledališko življenje in začne realno.
Je kakšen igralski lik, ki vam je posebno ljub?
Ja, v predstavi Draga Jančarja Veliki briljantni valček sem igral doktorja. Kolega Janez Vajevec me je malo pred njegovo smrtjo poklical in mi rekel, da je ponovno gledal posnetek predstave in da je to moja najboljša vloga. Tako mislim tudi sam.
Ko je razpadla prejšnja država, se je zdelo, da samo še na področju umetnosti lahko sodelujemo. Kakšna je bila vaša izkušnja? Na katerih (bivših jugoslovanskih) odrih ste igrali?
Igral sem povsod. V Beogradu, Zagrebu, v Črni gori, v Sarajevu, kjer sem 1990, tik pred razpadom Jugoslavije, tudi dobil nagrado za življenjsko delo Zlatni lovor – vjenac za životno djelo Festival jugoslovenskog teatra. Izročil mi jo je Miro Lasič, direktor in umetniški vodja festivala.
Poosebljate povezanost Italije in Slovenije. Letošnji prestolnici kulture sta obe Gorici. Kaj pričakujete?
Nič zelo posebnega. Upam, da bodo prestolnico kulture dobro izvedli, ta ideja povezovanja je odlična, vem pa tudi za nekaj političnih spotikov, ki se tam žal ob tem dogajajo. Osebno si želim predvsem zdravja za svoje najbližje in zase in da bom lahko še kaj malega delal. Junija snemam kratek film z Majo Weiss (ki se dogaja prav na slovensko-italijanski meji) in se tega zelo veselim.
