»Če izgubiš take ljudi, ki spreminjajo svoje okolje na bolje, nastane praznina, ki je ni mogoče nadomestiti. Zame Piran ne bo isti. Zaradi njega mi je glasba tako prirasla k srcu. Njegova je zasluga, da sem to, kar sem danes.« Tako pa ga je opisal Jure Lesar, kantavtor, ki mu je bil Dušan drugi oče in ravno prav blago kritičen mentor hkrati. »Ko sem začel, me je spodbujal in hvalil. Ko je bil včasih kritičen, sem bil na meji, da vržem kitaro stran. A sem hotel narediti vtis nanj, ker so mi veliko pomenile njegove besede. On me je predstavil Vladu (Kreslinu), ko sploh še nisem vedel zanj.«
Dušan Mrdaković se je rodil v Kočevju 9. oktobra, na isti dan kot John Lennon, le 19 let pozneje. Kar nekaj skupnega sta imela: oba nadarjena glasbenika, odprte glave, občutljiva na teptanje pravic, borca za človečnost, s smislom za žlahten humor, ironijo, Dušan pa še dodatno bogat z balkansko-mediteransko karizmo, ki je sevala iz njega, vzbujala sproščenost in domačnost.
Njegov najboljši prijatelj iz kočevskih časov, Vito Oražem, pravi: »Dušan je bil lider, ne da bi bil težak in pametnjakovič. Predvsem pa je bil komunikativen in korajžen. Hipoma je znal rešiti situacijo. Spomnim se, kako naju je na vhodnih vratih prestregla moja mama in me oštela, zakaj sem zopet kadil. »Ne,« je rekel, »to je moja sapa, ki ima vonj po tobaku«.
Ko je staršem povedal, da bi rad v glasbeno šolo, mu sprva niso dali te priložnosti, potem pa se je izkazal kot eden boljših učencev in harmoniko zgodaj preklopil tudi na rock in džez ter ustanovil svoj bend – Valovna dolžina, seveda. »Dule je bil prvi, ki sem ga v življenju slišal igrati rock na harmoniko in nas je z njo totalno prevzel,« je o svojem cimru, sicer kolegu s FSPN, dejal novinar in urednik Dela Veso Stojanov. Ko je bil Veso kakih 20 let kasneje dopisnik v New Yorku, je nekega večera v Greenwich Villageu z ženo obiskal The Bitter End klub, kjer so igrali Tribute to The Doors. »Tam sva povsem po naključju pod odrom zagledala svetlolasega možakarja: Ali ni tisto tam Dule? Kakšno presenetljivo snidenje toliko let kasneje!« Dušan je rad vodil turiste v New York in obiskoval jazz in glasbene klube. Enkrat so ga v slovitem Carnegie Clubu celo povabili, da je zaigral na odru Trobentarjev bluz o Lisici.
V študentskih letih je na fakulteti srečal Pirančanko Polono Senčar, jo poprosil za neko majhno uslugo, v zahvalo jo je povabil na pijačo, naslednjega dne pa na prvi zmenek. »Po prijetnem pogovoru je uperil prst vame in rekel: ‘Ti boš moja žena.’ Meni pa tedaj niti na kraj pameti ni padlo kaj takega. Čeprav sva kmalu potem postala par.«
Na Radiu Študent je bil spiker in skrbel za oglase. Vojsko je kasneje služil v Umagu in bil vsak konec tedna pri svoji ljubi na drugi strani zaliva. »V enem letu je spoznal več Pirančanov, kot sem jih poznala sama. In vzljubil Piran,« se spominja Polona.
Potem je skrbel za animacijo v Hotelu Metropol, delal na Radiu Koper, bil je vodja agencije Slovenija Turista in železniške postaje v Kopru. Leta 1990 sta med prvimi v državi odprla turistično agencijo Maona in oddajala apartmaje turistom. »Dule je načrte uresničeval. Če je mislil, da si Piran zasluži lokal z dobro glasbo in prijetnim vzdušjem, ga je pač ustvaril. Če je mislil, da je za Piran pomembna kultura in umetnost, sta s Polono delala velike razstave in koncerte,« se spominja Tomaž Perovič. Skrbno sta razvijala kulturni turizem in obvladala ta posel.
V Portoroški Avditorij je pripeljal Dublinerse, Josipo Lisac, Laibach, kasneje kitarista Vlatka Stefanovskega v Maono, Allana Taylorja (Fairport Convention), Hansa Theessinka, večkrat Vlada Kreslina, Zorana Predina, Magnifica, Mefa, celo Kameleone je zvabil v kultni glasbeni klub z nekomercialno glasbo: folk, bluz, jazz, rock, etno … glasbo za sladokusce.
»Nikoli ne bom pozabil številnih koncertov v Maoni. Tudi tistega, ko nam je na oder, ko smo tam igrali, pripeljal Bajago, pa rojstnih dnevov vseh mogočih glasbenikov, pa vrhunskih koncertov jazzovskih velemojstrov, da ne omenjam vrhunskih koncertov Vlada Kreslina, ob katerih se je do konca utrdilo njuno prijateljstvo. Pa občudovanja virtuoznosti Vlatka Stefanovskega pri Mrdakovićevih doma in novoletnega mini koncerta Kreslina na zvoniku piranskega sv. Jurija. Še sedaj ga slišim s tistim njegovim prepričljivim baritonom in prefinjenim humorjem. Bil je med tistimi, ki so si prizadevali, da bi Piran spet postal mesto tam živečih ljudi in ne apartmajsko naselje, v katero se človek odpravi samo na dopust,« pravi Mef.
Dušan je Bajago, ki je prišel kot gost v klub Maona, skušal nagovoriti, naj vendarle kaj zaigra za goste v klubu, a se je Bajaga sprva otepal. Ko pa je videl, da se je Mefu pridružil tudi Dušan in odigral nekaj komadov, se je Bajaga omehčal: »U onoj kafani, u kojoj svira gazda, sviram i ja,« je pojasnil Bajaga.
Bil je odličen, načitan in dobro pripravljen turistični vodnik, tako po številnih tujih mestih, kot tudi doma. Ko je Piran obiskal tedanji predsednik Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović, mu je po vpisu v piransko zlato knjigo, razkazal Piran, toda Alija si je še najbolj zaželel kavice v prvi kavarni. In kar nekaj Pirančanov se je čudilo, v kako prijateljski pomenek sta se zapletla z Dušanom. Lahko se je enakovredno menil z najvišjimi predsedniki in kronanimi glavami in hkrati z najbolj preprostimi delavci, ki so mu pomagali pospravljati turistične apartmaje. Ko se je Izetbegović odpeljal, je nekaj Bosancev pristopilo do Dušana in mu reklo: »Pa nismo mi znali, da si naš!« On bi se še danes temu od srca smejal. Bil je od vseh.
Sogovornika je znal omrežiti, ker je izžareval pravo mero in toplino. V Maoni je sprejemal begunce. gledališčnike, otroke, ki so se učili taborniških veščin, šolarje iz avstrijske Koroške (Krščanska kulturna zveza), etnologe na mednarodni poletni šoli … Redno so sponzorirali piranski Ex-Tempore Obalnih galerij, Mednarodno slikarsko kolonijo Kovinotehne na Fornačah. Nemalokrat je brez dlake na jeziku povedal občinskim oblastem, kako slabo skrbijo za kraj, kar mu je včasih otežilo načrte. Vendar se je ob vsaki na videz trdi besedi smejal. Le kako lahko kdo zameri taki duši!
»Bil je nepogrešljiv član posadke in skrbel je za vzdušje na Velikem viharniku. Ko smo se nekoč družili po Viški regati v restavraciji Pojoda, je tako odpel in zaigral pesem More (Meri Cetinić), da se je vsem orosilo oko, Jadralski veteran Filip Zlatan Zoričić, fini gospod, je dejal: ‘Momci, pa to Spličani još nisu čuli.’ Bil je to izjemen kompliment za vse nas. Še letos januarja smo fantovska družba vsi smučali z njim v italijanskih Dolomitih. Zdaj pa ne moremo razumeti, da ga ni več.« je povedal jadralec Dušan Puh.
»Šarmanten, duhovit, luciden, zelo zanimiv, povzdignil je glasbeno produkcijo v Istri, skrbel za butični izbor v Maoni. Verjel je, da ljudje rabijo to, kar je njemu všeč. Znal je pripraviti žur, znal je komunicirati. Nikoli ni šel čez tisto, kar je vedel, da obvlada. S Polono sta bila najlepši in najuspešnejši par v Piranu. Vozila sta take ase, kot sta Mirsad Begić in Jakov Brdar na Arte Fiero v Bologno, in vse svoje goste tudi domov na Oljčno pot. Užival je v tem, kar je delal. S Polono sta bila na tem področju najboljša, in to iz enega ‘zakotnega’ Pirana. Kulturniki so vedeli, da sta sidro, ki nudi varen pristan,« pravi direktorica Gledališča Koper Katja Pegan.
Mene je Dušan poklical v začetku marca: »Čuj, zdaj bomo pa v Caffe Teatru predstavili tvojo knjigo.« In sva jo. Spraševal me je povsem druge reči kot ostali, vse je prebral, vse je znal, črpal je iz starih in novih časov. Le kdaj je vse to prebral in naredil?
Samo dva tedna kasneje mi je rekel, da je zbolel. Za gripo. Ni bila gripa.
Potem je (prosto po Kreslinu) tema pregrizla žarek, močvirje želja je odletelo v nebo. Zdaj vemo, za koga je cvetel, namesto koga je bil, katera koža najbolj diši in čigava pesem rabi njegov glas. Ker bo trava nad njegovo zemljo zagotovo pognala kak cvet, enim bo tiho kapnil v oko, drugim bo dal med.
V spomin na Dušana bodo njegovi najožji člani družine pripravili koncert, na katerem bodo nastopili njegovi prijatelji. Spominski koncert bo v gledališču Tartini v Piranu, 9. oktobra 2024 ob 20. uri.
