Poznava se že dolgo. Oba sva začela na Delu, kot dopisnika. Potem sta se najini poti razšli, on je ostal na Delu, štirideset let. Čez tri tedne se bo upokojil(pogovarjala sva se 16.maja). Pogovor sva začela o knjigah, novinar, ki je pismen na tak način kot je on, je moral v življenju veliko prebrati. Knjig.
Zelo zgodaj sem začel hodit v knjižnico, z avtobusom iz Portoroža v Piran, v četrtem razredu osnovne šole. Dvomim, da bi mame danes pustile otroke, da se sami vozijo z avtobusom, tako kot sem se jaz. Vsa moja domišljija, vedoželjnost in igra je bila v knjigah. Bral sem vse, od Verna, Karla Maya do klasikov.
Katere knjige so te napisale?
Zadnja, ki me je zadela je bila Belo se pere na 90 stopinj, od Bronje Žakelj.
Zakaj?
Ker je dobro napisana, razumljivo in vsebina nam je blizu. Z leti sem postal nestrpen pri branju. Če me knjiga po 20 straneh ne pritegne, jo odložim. Murakamija na primer.
Kaj pa kakšna starejša?
Dostojevski, Zločin in kazen.
Zakaj pa ta?
Izjemna knjiga o notranjih dilemah glavnega junaka, ki ima tudi pravo ime, Raskolnikov. Ampak vrsta knjig je dolga, če bom še našteval, bom krivičen. Ja, Cankar tudi. Celo na pamet sem se učil nekaj odstavkov iz njegovih del … Zaradi neverjetnega sloga.
Selitev iz Primorske v Ljubljano je bil najbrž kar šok?
Ja, velik. Težko sem se navadil. Na Primorskem sem pustil svojo družbo in tudi dekle, s katero živim še danes. Tudi ekološko je bila Ljubljana drugačna kot danes, meglena, po žveplu je začelo smrdeti že, ko si bil par kilometrov pred mestom. Težko je bilo tudi finančno. Zgodaj mi je umrla mama, moral sem se znajti sam. Nikoli ne bom pozabil profesorja Božidarja Debenjaka, ki je očitno opazil mojo stisko in mi dal 200 dinarjev. Vzel sem jih, ker sem jih res rabil. Po dveh letih sem dobil socialno štipendijo in štipendijo od Dela, med 25 prošnjami smo jih dobili trije. To so bili resni časi, Ko sem bil pripravnik na Delu, sem moral opraviti pripravniški izpit, pred komisijo, ki so jo sestavljali član parlamenta, veliki uredniški kalibri Dela, Miro Poč, Miro Zakrajšek, Bogdan Novak, Slavko Fras. Opraviti sem moral vrsto testov, od pisanja, prevajanja Tanjuga, urejanja strani, znanja aktualnega dogajanja.
Huje kot diploma?
Skoraj. No, med študijem sem tudi poučeval v srednji šoli, bil demonstrator na faksu in tudi kulturni urednik na Radiu Študent …
Se ti je pa dogajalo?!
Včasih se mi je že trgalo. Potem sem postal še odgovorni urednik Radia Študent. Tudi že pisal za Delo…
In kdaj si našel čas za študij?
Vmes. Je bilo naporno. Res.
Zakaj si se vrnil na Primorsko, veliko možnosti je bilo, da bi ostal?
Aprila 1978 sem se zaposlil na Delu, kot dopisnik s Primorske. Ocenil sem, da bo moje življenje tukaj kvalitetnejše. Tudi zaradi moje ljubezni do žene, ki je sicer študirala medicino v Trstu in se tudi vrnila domov. Takrat sva začela živeti skupaj, do danes.
Otroci?
Dve hčerki in tudi že ena vnukinja, 20 mesecev. Kmalu pričakujemo še enega.
Kot dopisnik si vedno figuriral kot pošten, natančen in etičen, a oster.
To je tisto, v kar nas je vpeljal Gustav Guzej. To so temeljni postulati vsakega dobrega novinarstva. Vsaj trudiš se, da bi bili. Na začetku narediš veliko napak, tudi danes še, a cilje, ki jih imaš, moraš upoštevati.
Je težko biti novinar v majhnih sredinah kot je Primorska?
Najlažje je pisati o visoki zunanji politiki. O Ban Ki Moonu in Trumpu. Da se ti v zvezi s tem pisanjem kaj zgodi, moraš biti najmanj Assange. Pisati o stvareh in ljudeh, ki so blizu, je breme. Do ljudi ne smeš biti preveč kritičen, ker to vsakogar boli. Moraš biti utemeljeno in pošteno kritičen. Vedno upam, da tisti, ki ga kritiziram, to razume kot dobronamerno. Tako kot sem ti rekel o seksizmu na otvoritvi Nautike, »… ogledali si boste lepe ladje in lepe punce.« Nedopustno, in o tem sem kritično že pisal. Lahko bi bil tiho, a to ni prav. Očitno tisti, ki mu je bila kritika namenjena, tega ni prebral. Nikoli ni moj namen, da bi koga žalil ali mu škodoval ali iz političnih interesov.
Na podlagi česa se odločiš, na katero stran se boš postavil? Še posebej, ko imaš ogromno informacij, različnih in moraš presoditi kaj je prav in kaj ne. Samo napaberkovanje dejstev ni novinarstvo. Vsaj zame ne.
V nekaterih stvareh je lahko, če pa je tema zahtevna, obsežna, moraš temo obvadati, spoznati, zato tudi potrebuješ nekaj časa. Rabiš veliko informacij in novinarjevo orodje je abstrahiranje. Nekdo bo govoril pol ure, ti pa moraš znati izluščiti bistvo. To se novinar uči ves čas. Kaj je nekdo povedal novega in pomembnega. Pravzaprav si mi postavila težko vprašanje, ker o tem nisem veliko razmišljal. V meni je to, da presodim, ali je nekdo ravnal prav in etično. To je pravzaprav moja reakcija, seštevek mojega znanja in vedenja na tisto, kar je nekdo storil.
Je v tem, da dopisniki na nek način »živijo« s svojimi temami, tudi njihova prednost?
Ne čisto, tudi skačejo z ene teme na drugo. A nekatere zelo dobro poznamo. Jaz na primer drugi tir, ki ga spremljam že 15 let. In mi je bistveno lažje, kot nekomu, ki se je s tem začel ukvarjati šele zdaj. Najtežje mi je bilo delati teme, s katerimi sem se začel ukvarjati čisto na novo. Saj veš tisto o novinarjih kot o občih nevednežih. Kot dopisnik sem delal vse od politike in kulture, tudi kroniko včasih, k sreči pa športa le ne. Vedno pa sem se srečeval z ljudmi. In to je najtežje, razumeti ljudi in iskati resnico. Ki je pa ni, ene same. Rašomon pač.
Si zadovoljen, ker je Evropska investicijska banka odobrila kredit za drugi tir? Je to dobro za Luko, za Primorsko, za Slovenijo?
Ja. Nedvomno. S tem so projekt sprejeli in ga bodo tudi nadzirali. Pod določenimi pogoji. Ne smemo pozabiti na Tržačane, ki jim tudi ni prav, ker, če vlagajo 200 milijonov v svoje pristanišče in jim promet pobere Koper, je to tvegana naložba. Koper je rasel hitreje kot Trst in to mnogi ne vedo. Trst ima res 62 mio ton prometa, a od tega 45 mio ton nafte, kar ni klasičen tovor. Če to odštejemo, ima Trst 17 mio ton prometa, Koper pa 25. Po pretovoru smo že zdavnaj prehiteli Trst. Tudi po ekološki plati je zdajšnji projekt boljši, ker upošteva okoljevarstvene standarde. In poleg tega, saj hočemo hiter vlak do Ljubljane.
Nam pri vseh teh projektih, ne samo na obali, manjka pogum, da gledamo v prihodnost, nam manjka vizija?
Seveda nam to manjka. Mi celo ne naredimo cesto čez Istro zato, da bi kaznovali Hrvate. Kar je neumnost, kaznujemo sami sebe. Ves ta del od Gradeža, preko Trsta, Kopra, do Umaga, je eno veliko somestje. Če bi naredili infrastrukturne povezave, bi naredili eno veliko vozlišče. Tukaj bi se koncentriralo ne samo gospodarstvo, tudi znanje, Univerza, in tisto, kar se je v vseh civilizacijah razvijalo ob morju, kultura.
Z žarom govoriš o drugem tiru. Je bila to ena od tvojih velikih tem?
Je, zadnjih 15 let.
Obstaja enostaven odgovor, zakaj Slovenija ni gradila železniških povezav?
Ker preprosto ni imela strateške vizije, kaj je nujno.
Je v tvoji novinarski karieri še kakšen tak primer kot je drugi tir?
Ceste so podoben primer. In tudi golf. Tudi v tem primeru ni problem Ljubljana, ki ne razume, je slovenska mentaliteta, ki ne razume. V Sloveniji imamo 16 igrišč za golf, večina je na kmetijskih zemljiščih. Država ni proti, samo v najbolj turistični občini v državi, kjer bi bilo golf igrišče res nujno, in bi lahko igrali golf celo leto in bi bil najbolj izkoriščen, so proti zaradi kmetijskih zemljič. Narobe, kmetje bi lahko prodali bistveno več svojih pridelkov in dražje, ob tem da vemo, da je 700 ha zemljišče v Istri neobdelanih. Če bomo lačni in bo zemlje primanjkovalo, lahko golf spet spremenimo v kmetijska zemljišča.
Ampak zdaj se zdi, da se nekaj le premika?
Samo z besedami. Vsaj kolikor jaz vem.
So kakšne teme, na katere razvoj si vplival s svojim pisanjem?
Zadnja, s katero se pa ne bi rad hvalil, je zamenjava oblasti v Kopru. Tako pravijo.
Zakaj se ne bi hvalil?
Ker se nerad hvalim in mogoče ni res in sem samo domišljav. In končno sem samo opravljal svoje delo tako, kot mislim, da je prav. Moje poglavje s Popovičem je posebno poglavje. V začetku so me imeli za njegovega, ker sem večkrat postavil vprašanje, zakaj so ugotovili, da ni plačeval davkov šele potem, ko je bil že župan in ga tudi zaprli. Očitali so mu 11 kaznivih dejanj in utajo 4 mio evrov davkov. Vem, da je bil priviligiran otrok in so ga zanimali avtomobili in punce, posle pa vodili drugi, družina, mama in sestra. Pri poslu, zaradi katerega je bil obsojen, so imeli tudi prokurista. Morda je kaj podpisal, ko je njegov oče umrl. Kar nenadoma je bil kriminalec, obtožen in obsojen. Nekaj ni bilo v redu in tako sem tudi pisal. In še vedno tako mislim. Kasneje je bil oproščen in mu je država dala odškodnino za dneve v zaporu. Popovič je bil na začetku zelo neroden, sicer bister, učljiv, a ti se moraš tudi šolati. Šola duha je pomembna. Ko je prišel iz zapora, je postal disident in to je dobro izkoristil. In imel je tudi vizijo. O kateri sva že govorila. Ni pa živel na realnih tleh in manjkal mu je duh. Zato, da bi obstal, je šel predaleč in ni izbiral sredstev.
Kaj je tako sladkega v oblasti, da se je vsi oklepajo tudi takrat, ko je že vse izgubljeno?
Slikajo te, vsak dan si v časopisu, to godi. Vsi se ti klanjajo, ker hočejo nekaj od tebe in ljudje izgubijo razsodnost. Verjetno pa z oblastjo gredo tudi privilegiji, o katerih malo govorimo. Toda politike smo izvolili mi, ne razmislimo kakšne in katere politike potrebujemo, predvsem pa od njih pričakujemo, da nam bodo vsem vrnili uslugo, ker smo jih izvolili. To je pa nemogoče.
Vem, da je težko odgovoriti na retorično vprašanje, ampak če bi imel možnost, da vplivaš, kam bi se razvijala obala?
To je res težko vprašanje. Ne vem, če je kje toliko interesov in toliko konfliktov kot tukaj na obali. Različnih. Vsak misli, da mu pripada čimvečji kos. Na vsakega Slovenca pripade 2 cm obale, in nič več, a bi vsak želel več. Nekomu moraš potem vzeti. Eni bi radi imeli samo prazno obalo, za kopanje, potem ne sme priti sem nihče, ne Nemci in ne Italijani, še Slovencev je preveč. Že tukaj je konflikt. Pa potem, a hočemo tiste, ki pridejo z avtobusi, ali tiste z nahrbtniki. Kaj hočemo? Že tukaj je 30 različnih smeri. Pa je to
šele turizem. Potem imamo ribiče. Ne moreš imeti morja, če nimaš ribičev. Mi smo ribištvo zanemarili, nismo ga razvijali, za razliko od Hrvatov. V Jugoslaviji so slovenski ribiči nalovili 6000 ton rib, zdaj jih ulovimo 120 do 130 ton. Katera država je za petdesetino zmanjšala ulov? Nobena. Morje razumejo ribiči in ne nekdo iz Ljubljane. Odločiti se moramo ali bomo imeli luko in kakšno. Potem gre še za marine, pa za hotele, pa vikendice. Dodaten problem so avtohtoni prebivalci, ki so se v določenem trenutku izselili, prišli so drugi, ki pa niso razumeli morja. Eni ga ne razumejo niti danes. Zdaj prihaja tretja, četrta genercija, ki se vedno na novo učijo živeti v tem prostoru.
Je rešitev ali ni?
Dokler ne bomo razumeli, da je obala en velik dragulj, kot Triglav, Postojnska jama, ni rešitve. Skupina ljudi bi se morala s tem ukvarjati, zelo različni ljudje z veliko znanja in izkušenj. Ki se lahko odločajo ne glede na parciane interese. Tako kot so se zdaj obalni župani odločili, da bo Janez Koželj, ki ima dovolj znanja in avtoritete (podžupan Ljubljane, ki skrbi tudi za urbanizem, op.a.) predlagal, kje bi bila najboljša trasa za obalno cesto. Ideje so, rabimo pa dobre gospodarje.
Kaj boš delal, ko boš v pokoju?
Pisal. Imam nalogo izbrati za knjižico moje bolj literarne tekste. Upam, da bom utegnil. No, hobijev imam veliko, podvodni ribolovec sem, tako sem se skozi ribe naučil spoznavati morje, tudi vrt imam, dovolj za mišice in žulje, potoval bom, pa vnuki prihajajo, tudi njim bo treba kaj povedat …
Bojana Leskovar
