Božičnica je tipičen niti ne tako napačen predvolilni bombonček, ki si ga je izmisli premier ali kdo od njegovih prišepetovalcev. Bolj osladni so popusti na vinjete, toda odpravi vinjet na obalni hitri cesti delajo krivico, ko jo uvrščajo med bombone. Vsak od treh naštetih predvolilnih bombonov je po svoji naravi precej različen in veliko pove o razumevanju vodenja države.
Božičnica je res bombonček
Ampak ne moremo kar tako mimo njega, na primer z ugotovitvijo, da kvari zobe, ali da je božičnica slaba samo zato, ker jo je predlagal predsednik vlade Robert Golob. Kaj pa, če je uvedba božičnice pravična in koristna odločitev? O tej plati premierjeve odločitve se slovenski medijski svet še ni razpisal, še manj poglobil.
Najprej o pravičnosti božičnice. Ali se uravnilovsko nastrojenim Slovencem zdi morda prav, da približno polovica državljanov prejema božičnice, druga polovica pa ne? Ali, da v nekaterih državnih podjetjih ali v podjetjih, kjer nadpovprečno dobro služijo po zaslugi monopolnega ali drugače profitnega položaja (ki jim ga omogoči država s svojimi koncesijami kot na primer v energetiki, infrastrukturi, financah …), da torej v takih podjetjih prejemajo res mastne (več tisoč evrov visoke) božičnice, medtem ko več kot polovico drugih ne dobi niti drobtine?
Poleg tipično slovenske uravnilovske nastrojenosti pri božičnicah ne moremo mimo ekonomije. Božičnico so si izmislili iz dveh razlogov: malce zaradi nagrade (darila) ob zaključku leta, še bolj pa zaradi spodbujanja potrošništva. Velika večina božičnic se vrne gospodarstvu. Vprašajte Italijane, kakšne potrošniške in z njimi ekonomske pospeške ustvarja obdobje decembrskih in januarskih praznikov. Od predpraznične presežne kupne moči vsi režejo svoj dodatni debel kos božično-novoletne potice. Podjetje, ki ni sposobno izplačati svojim zaposlenim niti 160 evrov drobiža ob koncu leta, bi se moralo resno vprašati, ali je njegovo poslovanje sploh smiselno. Kako je mogoče, da lahko tak drobiž ob koncu leta pahne v izgubo normalno poslovno družbo?
Sicer pa politično delovanje nasploh temelji na bombonih. Slabo se piše tistemu, ki jih deli šele tri mesece pred volitvami. Povprečni politiki jih začnejo obljubljati že mesece pred volitvami, dobri pa od prvega dne zasedbe funkcije, saj smo jih izvolili ravno zaradi teh bombonov, ki bi nam jih morali začeti dajati takoj po izvolitvi.
Predvolilni bomboni še najbolj motijo politične nasprotnike
Koga torej moti poteza, ki godi volivcem? Tu smo pri štirimesečnem podaljšanju veljavnosti vinjet. To podaljšanje je res osladno. Zagotovo je nepremišljeno, ker je tako očitno podkupovalno, da se človeku malce upre. Od podaljšanja veljavnosti vinjete ne bo prav nobene koristi. Gneče in zastojev na cestah ne bo manj. Predlagatelji vinjetnega odpustka celo trdijo, da bo prihodnje poletje na cestah povsem enak položaj. Prometa in zastojev bo celo več. Veliko slajši in volilno donosnejši bi bili bomboni, če bi vlada v hipu prepolovila število gradbišč na slovenskih cestah in bi z milijoni raje nagrajevala gradbena podjetja, da bi bistveno hitreje opravila dela. Hkrati pa bi že zdavnaj, na primer takoj po prevzemu oblasti, gradili tretje cestne pasove in nove ceste.
Z nepremišljenim bombonom so sprožili predvsem politično protiofenzivo. Prevozniki, ki te vlade nimajo ravno v čislih, so že napovedali zaustavitev prometa po državi. Zakaj bi odpustek osebnim vozilom tako škodil voznikom tovornjakov, da bi morali zaustaviti promet, tega ne vemo. Saj imajo tudi vozniki tovornjakov in člani njihovih družin avtomobile in bi imeli nekaj od tega, mar ne. Ugodnost, ki bi jo dobili avtomobili, ne pomeni neposredne škode tovornjakom. Je pa priročen izgovor, da opozicija preko svojih bojevnikov napove cestninsko vojno.
Cestninska politična vojna bi bila razumljiva, če bi zahtevali boljše razmere na cestah. Če bi jih opozicija znala zagotoviti. V preteklosti je imela večkrat priložnost, da bi to svoje infrastrukturno znanje dokazala, pa ga ni, kajti razmere na cestah nikakor niso posledica samo ene vlade. Vsekakor ni povsem logično, zakaj so se tovornjakarji tako uprli prav ob tem odpustku cestnin za osebna vozila.
Res pa je, da poleg pomanjkanja primerne cestne infrastrukture različni voditelji slovenske države doslej niso ponudili premišljene strategije obravnave vseh tistih voznikov (osebnih avtov ali tovornjakov), ki zgolj prečkajo državo. Pri tem se vsi sklicujejo na evropsko določilo prostega pretoka oseb in blaga, zaradi katerega menda ne morejo dodatno obremenjevati (ali omejevati) tranzita prometa. Toda mnoge evropske države se na evropsko maksimo o prostem pretoku ljudi in blaga že leta požvižgajo. Menda zaradi varnosti. Slovenska država pa nima poguma (ali znanja), da pojasni, kako ji škoduje tranzitni promet. Več kot 20 milijonov tranzitnih turistov in več milijonov tovornjakov vsako leto prečka državo. Ceste, okolje, ljudje in niti sam tranzitni promet tega ne prenesejo. Tu bi zato morali najti rešitve in ponujati »bombone«.
Ukinitev vinjet na obalni cesti ne sodi med bombone
Krivično pa je med vinjetne bombone šteti ukinitev vinjet na obalni hitri cesti. Ukinitev vinjet na obalni hitri cesti ima precej daljšo brado, predvsem pa ne gre za bombon, ampak za sramoto, ki so si jo privoščili v vladi Janeza Janše (in v strokovnih službah), ko so odločili, da je tudi vožnjo po obalni hitri cesti treba cestniniti. Plačilo cestnine so naložili edini medkrajevni cesti, ki je povezovala Koper, Škofije, državo mejo in Trst, čeprav so na zborih občanov krajanom pred sprejemom prostorskih načrtov za gradnjo ceste domačinom obljubljali, da to ne bo plačljiva cesta in čeprav to predvidevajo tudi Osimski sporazumi. Ob odprtju predora Markovec se je kmalu izkazalo, da obalne hitre ceste med Izolo in Koprom (Semedelo) ni mogoče cestniniti, ker je to edina državna cesta med mestoma. Zato so ta del iste obalne hitre ceste že pred desetimi leti brez velikih razprav izvzeli iz cestninjenja, pa ni nihče bentil, da je to kak bombonček. Tisti, ki niso hoteli plačevati vinjet na preostalem delu obalne ceste, pa so začeli voziti po vaških in mestnih ulicah, kar seveda ni primerna rešitev in močno kvari življenje v teh krajih.
Ko je zdaj (konec septembra) hotela ista stranka (SDS, ki je cestninjenje na obalni cesti uzakonila) ukiniti vinjete in je pohitela z vložitvijo zakonskega predloga v državnozborsko proceduro, se nihče v državi ni razburjal ali govoril o bombonih. Ko pa je Robert Golob takoj našel politično protipotezo, da je prehitel opozicijski enak predlog in vrnil obalno hitro cesto tja, kamor sodi (brezcestninska medkrajevna cesta, mimo katere ni ustrezne tranzitne ceste v hrvaško Istro), zdaj tej odločitvi pravijo predvolilni bombon.
Vsi trije primeri »bombonov« kažejo na precej različen pomen državnih ukrepov in predvsem, da se izvoljenci igrajo politiko in prekleto malo zares naredijo za ljudi.
