Veliko potujete po Sloveniji, srečujete ogromno ljudi. Kako bi opisali Primorce?
Mislite tudi mene, a ne?
Seveda.
Nekoliko bolj temparamentni smo. Sicer smo po slovensko zadržani, vendar nas večkrat prevzamejo čustva in jih manj skrivamo. Poleg tega nas motijo prekuhani špageti.
Ali ste že spoznali nove obalne župane?
Koprskega, piranskega in ankaranskega sem že, veselim se srečanja z izolskim. Kmalu v predsedniški palači prirejam konferenco z župani o morebitni odločitvi za vnovično razpravo o uvedbi pokrajin. Zanima me, kaj si obalni župani mislijo glede tega in kako vidijo primorsko regijo. Ne dvomim, da bo v naslednjih letih prišlo do tesnejšega sodelovanja na ravni obalnih občin, z dolgoročnega vidika pa je atraktivno tudi razmišljanje o istrski čezmejni regiji od Trsta do Pule.
Kaj bi jim svetovali oziroma katere so po vašem mnenju prioritete obalne politike?
Kljub naporom pogrešam bolj uveljavljeno blagovno znamko obale, oz. slovenske Istre. Da je to mogoče, kaže vrsta spodbudnih primerov: Brda, Zgornje Posočje, Kras, celo Vipavska dolina. Obala pa ima, se mi zdi, glede tega lažje delo – seveda pa to terja večjo politično voljo in vztrajnost. Vendar je to njihova stvar, stvar občin in občanov. Kot predsednik republike in kot Primorec pa bi si tega želel. Lokalne blagovne znamke imajo v sedanjem gospodarstvu in turizmu veliko prihodnost, povezovalno pa vplivajo tudi na življenje v teh skupnostih.
Kaj vas najbolj navdušuje na slovenski obali?
Značaj ljudi. Poleg morja, seveda. Rad imam to narečje in nianse v njem. Rad imam pogrešanje morja takoj, ko nekaj dni nisem ob njem. Rastlinje, življenjski stil, zgodnja pomlad in seveda temperament. Rad imam raznolikost slovenske domovine. Moram pa odkrito reči nekaj. V zadnjih treh desetletjih so nekatere druge slovenske regije glede razvoja in elementarne urejenosti naredile, se mi zdi, večji napredek kot naša ljuba Primorska in obala z njo. Morda z izjemo Brd.
Ali je obala za vas povezana predvsem s tekom, hrano in vinom, morjem, ljudmi?
Z vsem tem. Pretekel in prehodil sem jo v celoti. In to večkrat. Aja, tudi preplaval. Ne morem se je naveličati in se je tudi nočem. Neposredno to ni moj dom, Kras je, Opatje selo je. Vendar tudi tja seže slani vonj Mediterana. Kot rečeno, žal mi je, da se je ne potrudimo bolj urediti.
Kakšno je vaše stališče glede arbitražne razsodbe?
Vemo, da je Hrvaška ne upošteva, Slovenija pa.
Kakšne naj bodo naslednje poteze Slovenije?
Sklenitev arbitražnega sporazuma je, poleg naporov za nacionalno spravo, eden od mojih največjih življenjskih in političnih dosežkov. Seveda vem, da ne eno ne drugo še zdaleč ni samo moja stvar. Vendar je v obeh vgrajen moj pomemben prispevek, v arbitražni sporazum (v nadaljevanju AS, op. a.) še bolj. Mislim, da smo lahko zadovoljni, da je meja določena in bolj ali manj tudi z njenim potekom. Vztrajam pri oceni, da brez AS s čisto uporabo mednarodnega pomorskega prava ne bi nikoli zavarovali stika z odprtim morjem, da o 4/5 Piranskega zaliva sploh ne govorim. Zdaj je treba biti potrpežljiv. Hrvaška nima nobene druge izbire od te, da bo prej ali slej formalno upoštevala določeno mejo. Do takrat bodo verjetno sem in tja kakšni incidenti, vendar nikoli več ne bodo dosegli tiste nevarne ravni, ki so jo celih 18 let do sklenitve AS.
Zakaj ne znamo v Sloveniji v doglednem času zgraditi 27 km dolge železniške trase Divača – Koper?
To je pretežko vprašanje, nanj ne zna odgovoriti niti najbolj pameten človek. Gre za kombinacijo strahu pred sprejemanjem odločitev, lokalizmi, korporativnimi interesi, zapleteno infrastrukturno zakonodajo in še marsičesa. Države po vsem svetu, ki zmorejo v razumno kratkem času zgraditi hitre proge, tega ne morejo razumeti, mi pa enostavno tudi ne moremo razložiti. Upajmo, da bo vsaj poslej drugače.
Kako ste zadovoljni z razvojem in ljudmi, ki so odgovorni za razvoj Slovenije?
Moja vloga mi veleva, da se, če je le mogoče, vzdržim odgovora na taka vprašanja. Moja vloga je povezovalna. Kritik in pohval ljudi, ki opravljajo enako odgovorne politične naloge, se poslužujem le tedaj, ko mislim, da je neizogibno in koristno in ne povzroča prepirov, marveč kvečjemu pripomore k lažji rešitvi problemov. Vem pa eno stvar. Nobenih napak ne naredi tisti, ki nič ne dela. Taki nam pa ne koristijo. Slovenija ima veliko prihodnost, če se bomo med seboj razumeli, se podpirali in bodrili. Aja, pa vztrajni moramo biti bolj kot smo. Nič ne pride čez noč.
Ali lahko politika Tajanija in njegove stranke vpliva na odnose med Italijani in Slovenci ob meji?
Koristi jim ne. To sem mu tudi povedal. Vsi skupaj se moramo vzdržati slehernih izjav in ravnanj, ki bi ogrozila strpnost med slovenskim in italijanskim narodom. V obalnem prostoru pa tudi s hrvaškim. To je tako zelo pomembno, da ne morem dovolj podčrtati. Odgovor na take nesprejemljive izjave ni samo njihovo jasno obsojanje, temveč predvsem praktični zgledi strpnega sožitja. Ko sem nekaj dni po izjavah predsednika Evropskega parlamenta Tajanija nagovoril koprske osnovnošolce in sem jim to rekel, so bili iskreno navdušeni. Ko sem enako na drugih mestih rekel njihovim starim staršem, so bili glede na grenke življenjske izkušnje veliko bolj skeptični. To moramo razumeti, vendar ne smemo odnehati. Svet gre naprej in našim otrokom moramo zavarovati mirno in varno prihodnost. To je sožitje.
Kdaj ste nazadnje govorili z Melanijo Trump? Pričakujete od nje kaj več?
Lani jeseni. To je bil zelo prijazen klepet ob robu sprejema, ki sta ga za voditelje držav priredila s predsednikom Trumpom. Klepetala sva v slovenščini in predsednik Trump se je pošalil, češ, kaj se greva. Prisrčno smo se pogovarjali. Toda to še ni nič, če pomislite, da njun sin, sin ameriškega predsedniškega para, Barron, v Beli hiši govori slovensko. Tedaj sem dejal, da se mi zdi to naravnost navdušujoče. Potem sva se srečala še v Parizu na uradni večerji, ki jo je gostil predsednik Macron ob 100. obletnici konca 1. svetovne vojne. Med večerjo sva sedela blizu in si sem in tja pomahala. Saj vem, da so to malenkosti, vendar so simpatične in vas zanimajo.
Kaj vam pomenijo družabna omrežja? Ste namreč izjemno aktivni na Instagramu. Ali sami upravljate vaš Instagram profil? Kako odgovarjate tistim, ki vas zaradi določenih objav kritizirajo?
Ah, kritizirali bi me v vsakem primeru. Kar je tudi prav, saj sem predsednik vseh, tudi tistih, ki me ne podpirajo. Instagram je velika priložnost za učenje digitalne prihodnosti. Je pa tudi zabava. Glejte, polovica politikov bi umrla za objavo svoje fotke v vašem časopisu. Če pa jaz vsak dan objavim eno in prav tisto, ki jo sam hočem, in jo vidi več ljudi kot mnogo časopisov skupaj, pa kisajo obraze. Nič hudega, prihodnost bo naredila svoje, boste videli.
Kaj boste počeli, ko ne boste predsednik države?
Ne bi bilo pošteno, če bi se zlagal, da o tem popolnoma nič ne razmišljam. V naravi ambicioznih ljudi je, da to vseskozi počnejo. Vendar pa je hkrati v naravi odgovornih ljudi, ki imajo radi svoje delo, da se mu posvečajo do zadnjega dne. Točno to nameravam storiti in po tem odpreti novo življenjsko poglavje, čudovito in razburljivo, si predstavljam.
Petra Mežnarc
