BREDA KRAŠNA
Ankarančanka Breda Krašna, generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Slovenije.
Breda Krašna se je s starši v Ankaran preselila z Gorenjske leta 1967. Je naturalizirana Primorka in Ankarančanka, čeprav korenine njenih staršev segajo v Železnike po očetovi strani in Dovje po mamini. A tu je pognala korenine, tu je njen dom, tu je morje in vse našteto jo opredeljuje vsaj toliko kot socialni čut in čut za pravičnost. Njena misel je jasna, govor umirjen, zna reševati težave, kar jo v družbi moti pove kultivirano in tako povezovalno je vrsto let delovala tudi v politiki. Marca leta 2014 je bila na skupščini Zveze prijateljev mladine Slovenije izvoljena za generalno sekretarko, kjer je bila pred tem en mandat neprofesionalna podpredsednica. Zdaj je že dva mandata predsednica Darja Groznik, s katero se odlično razumeta in delujeta v lepem sozvočju v prid otrokom v Sloveniji. V Ljubljano se vsa leta iz Ankarana vozi skoraj vsak dan, čas covida je delovne navade sicer nekoliko spremenil, zato lahko včasih dela tudi od doma.
Breda je iz posebnega testa, ne da se, na svet gleda optimistično in zmore naprej: »Kadarkoli mi je v življenju težko, me rešuje narava. To zimo sem ogromno hodila, ni bilo dneva, da se ne bi podala po okolici in prehodila res veliko kilometrov. Pogled na morje, ta odprtost – to je najboljše zdravilo za mojo dušo in vsakodnevno plavanje, vse dokler bo vreme to dopuščalo. Letošnji september nas je z lepim vremenom bogato obdaril«.
Sprehaja se po okolici, kar nad njeno hišo se začne pot po miljskih hribih med lepo urejenimi oljčniki do skrajnega roba Debelega rtiča, kjer je kot najstnica sanjala z odprtimi očmi. Ko so se preselili v Ankaran, se je vpisala v četrti razred osnovne šole Janka Premrla Vojka v Kopru. Njen oče je bil že na Gorenjskem gostinec in na Lazaretu, tik ob meji, je najel gostilno v stavbi, ki je danes ni več. Tu je deloval pet let, potem pa je na Debelem rtiču uredil manjši hotel v prostorih, kjer je zdaj Počitniški dom slovenske vojske, od koder so jih kot najemnike in takratne goste grobo izgnali leta 1977. Breda v šali pove, da so bili pri njih v tem hotelčku prvi okupirani.
Gimnazijo je obiskovala v Kopru, študirala je v Ljubljani na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, danes Fakulteti za družbene vede.
Že med študijem je delala v koprski knjižnici, njena prva zaposlitev pa je bila na Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL) v Kopru, kjer je začela delati leta 1983: »Časi so se spremenili, ko so nas razpustili, jih je kar nekaj šlo na Zavod za zaposlovanje, pristala sem na čakanju, a nisem sedela križem rok in sem se kmalu zaposlila na Zvezi združenj borcev v Kopru. Nato sem šla v politiko, k stranki LDS, delovala sem v Ljubljani, kasneje sem bila koordinatorka za Južno Primorsko, pomagala sem poslanski skupini in povsod na terenu. To sem počela vrsto let, dokler po razpadu stranke nisem za nekaj časa ostala brez službe. Tri leta sem bila nato v Pokrajinskem muzeju v Kopru vršilka dolžnosti direktorice, nato pa sem bila nekaj časa na Uradu za družbene dejavnosti v Kopru. Od leta 2014 pa sem profesionalna generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Slovenije in to delo me res osrečuje, opravljam ga z velikim žarom in imam dober občutek, da nekaj zares naredim«.
Breda je bila že kot mlado dekle dejavna v svojem okolju, aktivna je bila v mladinski organizaciji v Ankaranu in tudi v Kopru. Leta 1977 so jo povabili na Mladinsko delovno akcijo Istra, kjer je bila v letih 1978 in 1979 komandantka akcije. To je bila republiška akcija, gradili so višinski vodovod, sedež pa so imeli na osnovni šoli v Šmarjah. Dejavna je bila tudi v SZDL in pot v politiko, ki ji je krojila življenje dolga leta, je bila, kot pravi, naravna: »Danes je drugače. Mladi so premalo dejavni v politiki in mislim, da je današnji pogled na politiko napačen. V demokraciji je vse politika, v trenutku, ko greš na volitve, si že storil politično dejanje, si na nek način že politik, ker že soustvarjaš družbeno življenje, zato tudi menim, da gre za sprenevedanje pri županih in svetnikih, ki ne pripadajo nobeni stranki in trdijo, da niso politiki. So, ker so del sistema in ker odločajo. Morda mladi ljudje vse skupaj preveč poenostavljajo, bolj bi se morali vključiti in si tudi z dejavnim vključevanjem soustvarjati pogoje za življenje. Poglejte na primer Inštitut 8. marec. Civilna družba so in posegajo v politiko in naredili so velik premik v dojemanju politike«.
Zveza prijateljev mladine Slovenije je njeno življenje že vrsto let in to je tema, ob kateri ji zažarijo oči. Zveza ima kar stodevet članic in vseh res še ni utegnila obiskati. Veliko dela ima, lepa skupina so, petnajst je zaposlenih in Breda kot generalna sekretarka koordinira vse od financ, stikov z donatorji, skrbjo za vsebino in še mnogo drugega: »Naši najmočnejši vsebinski programi so Tom telefon, Otroški parlament, Evropa v šoli, Mladi raziskovalci zgodovinarji, Teden otroka, področje otrokovih pravic in tudi Dedek Mraz, ki smo ga prav mi, na ZPMS uspeli vpisati v register nesnovne kulturne dediščine. Leta 2019 je Dedek Mraz praznoval sedemdeset let…, čeprav ga otroci seveda poznajo bistveno dlje«. Zvezo prijateljev mladine Slovenije seveda poznamo tudi po številnih humanitarnih programih, kjer so močni in uspešni: »Ponosna sem na Adin štipendijski sklad, tu je Sapramiškin sklad za otroke s posebnimi potrebami, tu je Pomoč družinam in seveda naš Pomežik soncu, ki omogoča počitnice otrokom iz socialno šibkih družin«.
Revščina Bredo vedno znova pretrese. Številne obraze ima, veliko je očem nevidnih: »Saj sem se je vedno zavedala, a globino tega problema sem zares spoznala na terenu, ko prideš k družinam, kjer je res hudo. Sprašujem se, zakaj pride do tega. Ne le zaradi neizobraženosti. Ljudje se pogosto ne znajdejo, z denarjem ne znajo upravljati, revščino pa so predvsem poglobile družbene spremembe, ustvarili so jo tudi delodajalci. Včasih imaš občutek, da je podjetje tik pred propadom, potem pa nenadoma slišiš o velikih dobičkih. Podjetje zagotovo ne bo propadlo, če se za skromnih pet evrov dvigne minimalna plača, v to me ne bo prepričal nihče. Prihraniti na delavcu in govoriti o milijonskih dobičkih ni prav. Dokler ne bodo ljudje pošteno plačani za svoje delo, bo revščina med nami. Vse to opažam še veliko bolj od leta 2006 dalje. Brezposelnost se je sčasoma sicer zmanjšala, a se je spremenila struktura družin. Četudi sta v družini zaposlena dva odrasla, to včasih zaradi nizkih plač ne zadošča za preživetje. Še huje je v enostarševskih družinah. Ima pa revščina tudi drug obraz. Človek zaradi nje lahko postane pasiven, sprejemanje pomoči pogosto postane način življenja, vendar je, kot pravi pregovor, treba človeka naučiti loviti ribo, ne je zgolj ponuditi na krožniku«. Slovenci smo zelo poseben narod, a ko stopimo skupaj, lahko premaknemo Triglav: »Slovenski narod je fenomen v svojem odzivanju na humanitarne akcije. Toliko odzivnosti in radodarnosti redko srečaš. Velikokrat pomagajo tudi ljudje, ki nimajo veliko«, pove Breda Krašna, ki se v politiko ne bi več podala: »Nekako se ne vidim več v njej, pa čeprav se kakšen namig še sliši«.
Nataša Benčič
Radio Koper
