Brisanje kulturnih mej obalnih občin – kdaj, če ne zdaj?

Zaradi kandidature štirih obalnih mest – Piran, Izola, Koper in Ankaran – za Evropsko prestolnico kulture, je ponovno oživela pobuda, da se zdaj razpršene kulturne dejavnosti, združijo. Trenutno obstaja vrzel med kulturnimi institucijami na Obali – vrzel, katero naj bi zapolnil kulturni center slovenske Istre. Ideja, ki je nastala leta 2006, a svoje realizacije še ni dočakala. Zdi se celo, da je to tudi edini način za osvojitev naslova EPK.

Zakaj združitev različnih kulturnih ustanov? Katja Pegan, direktorica Gledališča Koper, vidi smisel združitve predvsem v racionalizaciji administrativnih in tehničnih služb, saj bi se na ta način lahko umetniški ansambel še povečalo in bistveno več pozornosti namenilo ustvarjanju, programu oziroma produkciji. Ta bi bila potemtakem predvsem lastna, večji poudarek pa bi bil lahko na poletnih prireditvah, s Primorskim poletnim festivalom na čelu. Vprašali smo jo tudi, kakšna je njena vizija. »Združitev v en javni zavod (vključen je lahko tudi Kulturni dom Izola) poveča možnosti za produkcijo gledaliških in glasbenih predstav, koncertov, velikih in malih festivalov, poveča možnost kvalitetnih gledaliških in glasbenih predstav za otroke, poveča možnost mednarodnih povezav, poveča možnost in razvoj filmske promocije, poveča možnost za delo profesionalnih glasbenikov, igralcev, plesalcev, poveča možnost pedagoškega dela z mladimi in otroci in razvoj gledališke, pevske in plesne dejavnosti.« Kot še izpostavlja direktorica in umetniška vodja gledališča, bi s tem projektom predvsem »postavili močno kulturno os po diagonali Obala-Ljubljana-Maribor in s tem postali pomemben sogovornik pri konkuriranju za državna sredstva. Trenutno je programsko s strani države financirano samo Gledališče Koper. Skupaj s turizmom bi lahko postavili osnove za resno sodelovanje, seveda, če bi tudi turizem imel vizijo, ki bi bila osnovana na spoštovanju in razumevanju tega kulturnega prostora. Predvsem pa v času, ko se nam je zgodil koronavirus, ne moremo mimo dejstva, da moramo postati samooskrbni.«

Ksenija Benedetti, svetovalka za poslovno komuniciranje in nekdanja vodja protokola Republike Slovenije, izpostavlja podobno: »Obala mora biti enotna. S tem, ko se združijo moči, postaja pomemben igralec v slovenskem prostoru. V teh povezavah vidim eno ogromno priložnost, pomembno pa je, kdo tako institucijo vodi in kdo v njej dela. To je pogoj za združitev – kader, to morajo voditi kompetentni ljudje. Potem se lahko združijo tudi druge službe kot so računovodstvo, odnosi z javnostmi, marketing. Na ta način se lahko prihrani denar, ki ga zato lahko usmerimo v prireditve.« Dodaja še, da se ji zdi kar nujno, da se to naredi kar se da kmalu oziroma, da se postavi rok, do kdaj se bo to izpeljalo. »Če Obala dobi naziv EPK in tudi če tega naziva ne dobi, je to po mojem mnenju edina prava pot.«

Z valom sprememb, ki ga pričakujemo, je vprašanje o združitvi kulturnih ustanov danes še toliko bolj aktualno. Kdaj lahko pričakujemo združitev, kdo se bo združil in kaj o vsem tem menijo različni organi in posamezniki? V prejšnji številki smo že pisali o morebitni združitvi obalnih kulturnih ustanov, a konkretnih odgovorov ali načrtov s strani odgovornih tedaj nismo imeli. Zato smo občine ponovno povprašali o njihovem stališču do združitve, konkretno Avditorija in Gledališča Koper. Z Občine Piran odgovarjajo, da se je župan do omenjene pobude že opredelil: »Župan se je odločil, da bo do imenovanja novega direktorja podpiral medsebojno sodelovanje obeh institucij, po imenovanju novega direktorja pa bo slednji zadolžen za preučitev vseh morebitnih sinergijskih učinkov, ki bi jih lahko ustvarila omenjena povezava. Župan Občine Piran ima sicer v smislu morebitnega združevanja širšo vizijo, kot bi jo prineslo povezovanje zgolj dveh ustanov.« Dodajajo še, da si bo župan sicer prizadeval, da bo novi direktor Avditorija Portorož sledil viziji večje tržne učinkovitosti, kjer bo ustanova ustvarjala na trgu večje prihodke, kot jih je v zadnjih letih. »Slednje predstavlja osnovo za zmanjšanje finančne odvisnosti s strani Občine Piran.«

Podobno konkretni so bili tudi na koprski občini: »Mestna občina Koper podpira projekt povezovanja in sodelovanja obeh institucij, tako vsebinsko kot organizacijsko.« Tudi Občina Izola »se zavzema za vzajemno sodelovanje institucij, način povezovanja pa zahteva v osnovi natančno preučitev trenutnega stanja, zmožnosti in vizije združenega delovanja ustanov.« »V občini Ankaran podpiramo povezovanje in iskanje sinergij na področju kulture v Istri, nenazadnje ravno nastaja prvi osnutek skupne strategije kulture štirih občin. V konkretnem primeru se načeloma tudi strinjamo, da bi lahko združitev prinesla pozitivne učinke, predvsem pri širitvi programa in vsebin. Vendar pa bo odločitev občinskega sveta oz. vseh treh občinskih svetov (piranskega, koprskega in ankaranskega kot soglasjedajalca) lahko sprejeta na podlagi načrta združitve in programa dela, ki bo zajemal vsa področja delovanja zavoda, in ki ga zaenkrat še nismo prejeli.«

Za mnenje o združitvi smo povprašali tudi nekdanjo direktorico Avditorija Jano Tolja. Odgovorila nam je, da se z idejo združitve koprskega gledališča in portoroškega avditorija ne more zgolj strinjati ali združitvi nasprotovati. Dodaja namreč, da »je racionalnost v tem, da bi se združili, s tem, da mora biti potem jasno kakšna je funkcija Avditorija. Kultura je le ena izmed njegovih funkcij. Na primer, če združitev predvideva, da se vključi tudi Tartinijevo gledališče, vidim dodano vrednost . A potrebno je premisliti kakšna bo potem vloga Avditorija.«

»Če že združujemo redarstva in inšpekcijske službe, ter če nameravamo združevati notranje revizorje, potem ni razloga, da ne bi združili kulturne institucije v enoten močan center, ki bi vsakem kraju dal tisto, kar je tam najmočnejše,« meni Drago Mislej Mef. Slednji še zdaleč ni edini, ki goji takšno mnenje. Da bi združitev različnih kulturnih organizacij lahko tvorila pisan mozaik, potrjujejo tudi ostali.

Neva Zajc podpira vsakršno kulturno povezovanje na Obali, tudi institucionalno, predvsem pa verjame, da je sinergija kulturnih ustanov v tem času še toliko bolj pomembna: »O tem smo že januarja lani napisali predlog županom; to je zame najpomembnejša tema piranske kandidature za EPK, osebno pa o tem »sanjam« odkar smo na noge postavili Primorski poletni festival. Povezati bi se moralo več ustanov kot samo Gledališče in Avditorij.«

Da je združitev vseh obalnih kulturnih ustanov res smiseln korak, ugotavljajo tudi ostali. Boris Cavazza meni, da je združitev logična in dodaja, da združeni lahko naredimo več, za vse. Prav tako združitev podpira Slavko Ivančič in izpostavlja, da mora biti vključena tudi Izola. Podobno Zvonka Radojević verjame, da je Obala »enoten kulturni prostor in da potrebuje organizacijsko, finančno in kadrovsko povezovanje.« Dodaja še, da ravno v duhu EPK-ja vidijo, da lahko naredijo korak naprej.

Da je ravno ta trenutek pravi za realizacijo te velike ideje, ocenjuje tudi Patrik Greblo – nekdanji direktor Avditorija: »Trenutna konstelacija obalnih županov je idealna za razmislek o sinergijah in združevanju sil in sredstev tudi v kulturi. Ideja je bila nenazadnje potrjena s strani občinskih svetov v Kopru in Piranu, že pred 13 leti. Sedanja kandidatura obalnih občin za Evropsko prestolnico kulture pa naravnost kliče po udejanjanju te ideje. A to idejo lahko udejanjajo samo veliki ljudje!«

Kulturni prostor na naših tleh je očitno odprt za nove izzive in v pričakovanju sprememb, ki se obetajo. Četudi val sprememb naše obale ne doseže, lahko v njegovem duhu vseeno pričakujemo napredek in razvoj.

Neja Jerebičnik