V knjigi Pričevalci našega časa, ki so jo izdali pri Samoupravni skupnosti italijanske narodnosti Piran, mesta, kjer je opravljal tudi funkcijo podžupana, je zbranih 27 intervjujev, ki jih je Bruno Fonda opravil s pomembnimi osebnostmi italijanske kinematografije. Sogovornike je večinoma spoznal kot dopisnik Radia Capodistria na festivalu v Benetkah, na katerem je bil v svoji dolgoletni karieri bolj ali manj stalnica. Ob seznamu slovečih imen je težko ostati hladen. Poleg Pasolinija in Sordija so tu še Michelangelo Antonioni in Mario Monicelli, Lina Wertüller in Vittorio Gassman, Sergio Leone in Omar Sharif, Walter Chiari in Paolo Villaggio, Francesco Rosi in Giancarlo Giannini ter številni drugi.
Po besedah avtorja je knjiga nastala iz želje, da bi s pomočjo pogovorov z osrednjimi osebnostmi iz sveta italijanskega filma in literature predstavil svet poznega dvajsetega stoletja, kot obdobja, ki ga je zaznamovalo upanje v prihodnost. Na predstavitvi knjige je priznal, da ga ob njihovem ponovnem branju preplavlja veliko razočaranje nad današnjim svetom, katerega osiromašenje so te velike osebnosti že slutile.
“Misli Pasolinija, Antonionija, Villaggia in mnogih drugih so še danes pomembne, saj se zdijo kot prerokbe prihodnjega sveta. Kaotičnega sveta, v katerem se zdi, da moralni koncepti ne obstajajo več,” je dejal Fonda.
Pier Paolo Pasolini
Med intervjuji, na katere je najbolj ponosen, je vsekakor tisti s Pierom Paolom Pasolinijem, ki je nastal v Beogradu ob predstavitvi njegovega filma Cvet tisoč in ene noči. Posnetek pogovora so na Radiu Capodistria objavili v spomin avtorju, saj so ga medtem, žal, umorili.
Pier Paolo Pasolini (1922–1975) je bil eden najbolj vsestranskih ustvarjalcev 20. stoletja – filmski režiser, pesnik, pisatelj, filozof in novinar, njegova dela pa so še danes aktualna in brezčasna.
Njegova smrt sodi med najbolj spektakularne umore v Italiji, saj so iznakaženo truplo 53-letnega Pasolinija našli na nogometnem igrišču v Ostii blizu Rima. Prostitut Pelosi je bil obtožen umora in ga pozneje tudi priznal ter bil obsojen na devetletno zaporno kazen. Pasolini naj bi fanta tik pred tem pobral na rimskem kolodvoru Termini, toda Pasolinijevi privrženci, prijatelji in znana novinarka Oriana Fallaci so bili od nekdaj prepričani, da je šlo za politično motiviran umor desnih skrajnežev. Pasoliniju so namreč po njegovem zadnjem filmu Salo ali 120 dni Sodome (1975) skrajne desničarske organizacije pogosto grozile s smrtjo. Film o zadnjih dnevih Mussolinijeve diktature, ki je kritika vsakršnega enoumja, je umeščen v intimno okolje zastražene vile, kjer se štirje dekadentni fašisti perverzno izživljajo nad ugrabljenimi mladeniči in mladenkami.
Alberto Sordi
Fonda je na predstavitvi knjige izpostavil še italijanskega igralca, komika, režiserja, pevca, skladatelja in scenarista Alberta Sordija, ki velja za enega najpomembnejših igralcev v zgodovini italijanske kinematografije in enega najboljših v commedia all’italiana.
Sordi je med snemanjem miniserije I promessi sposi gostoval v Sloveniji. Po avtorjevih besedah so na obali, potem ko so izvedeli za njegov prihod, k njemu takoj poslali največja imena lokalnega novinarstva.
“Oseba, ki so jo poslali, se je tako rekoč takoj vrnila brez intervjuja, rekoč, da je gospod Sordi pojasnil, da ne daje intervjujev državam tretjega sveta,” je v smehu dejal Fonda.
No, kot vrhunski novinar je sam imel nekaj trikov, ki so mu odprli pot tudi do Sordija. Njemu, državljanu dežele tretjega sveta. A Fonda se ni ustavil samo pri pogovoru, po njem ga je namreč povabil še na večerjo, češ da žena zelo dobro pripravi ribo.
“Dva ali tri dni kasneje smo prejeli telefonski klic. Oglasila se je žena. On se predstavi kot Alberto. Moja žena pa: Kakšen Alberto? Kateri Alberto?” se je z veseljem spomnil dogodka.
In z še večjim veseljem postavil piko na i večeru s pripovedjo o tem, kako je veliki Alberto Sordi prišel na njegov dom v Dragonjo, kjer so skupaj preživeli prijeten večer.
“Priznal je, da je najprej mislil samo pozdraviti, potem pa ga je omamil vonj ribe, ki jo je pripravljala žena in je šoferju dejal: Pokliči tastarega in mu reci, da se vidimo jutri,” je še vedno nasmejan dejal.
Nato se je obrnil k številni publiki in vprašal: “Veste koga je imel v mislih, ko je rekel tastarega?”
In kar sam odgovoril: “Tastari je bil Burt Lancaster.”
Lancaster je v miniseriji I promessi sposi iz leta 1989, ki so jo med drugim snemali tudi pri sosedih v hrvaški Istri, poleg Sordija odigral eno izmed glavnih vlog.
Bruno Fonda se nadeja (vsaj) še ene knjige s pričevanji, saj arhiv Radia Capodistria po njegovih zagotovilih skriva prave zaklade, na katerih so ujeti trenutki, ki jih je delil z velikimi imeni italijanske kulture.
