Carmen je bila nekoč Karmen. Je Izolanka, diplomirana slavistka in etnologinja, ki jo je življenje kmalu po diplomi zaneslo v Zagreb. Tam se je poročila z glasbenikom, se najprej pisala Marasovich in se nato skupaj z njim odselila v Los Angeles, v ZDA. Rodila je hčerki Isso in Leio, je tudi že babica Luku in Adriji. Priimek Joy si je po ločitvi izbrala sama. Tako kot vsako jutro izbere svoje razpoloženje – odloči se za veselje, kar beseda »joy« pomeni v angleščini. Takšna tudi je, vesela in lepa, saj je znala ohraniti notranji mir in radost. Prva leta v ZDA zanjo niso bila enostavna, s svojo diplomo tam seveda ni imela kaj početi, zato se je izšolala za grafično oblikovalko, kasneje pa je v Los Angelesu srečala indijskega guruja in svoje življenje povsem spremenila. Že dolgo ga s svojo dejavnostjo spreminja tudi drugim, posebej ženskam.
Iz Izole v Zagreb
Karmen Ferk je bila v mladosti lepo in zasanjano dekle. Takšne se je spomnim. V Izoli je vedno delovala kot nekdo, ki lebdi nad tlemi, zdelo se je, kot da je ta kraj zanjo premajhen. Res jo je, staro 24 let, ljubezen odpeljala v Zagreb. Morda je takrat mislila, da bo to njen novi dom, a sta z možem glasbenikom iskala nove izzive. Življenje v Zagrebu je bilo živahno in kulturno bogato, mož Željko Marasović je bil organist, veliko sta skupaj potovala po Evropi, kjer je koncertiral. Njun dom je bil zbirališče umetnikov, ki jih je z domačimi njoki in drugimi dobrotami rada pogostila Željkova mama Mery.
Z domačo Izolo, kjer še vedno čila in zdrava živi njena mama Ivanka, ki ne kaže svojih 93 let, Carmen vsa leta ohranja lep stik. Rada se vrača domov: »Prijeten občutek je, ko pridem v Izolo, tu sem odraščala, sem Primorka. Vedno znova je lepo videti mamo, brata Vilja z družino, moje drage prijateljice in seveda naše morje. Imam najboljše prijateljice Majdo, Damjano in Zdenko z osnovne šole, gimnazije in s fakultete. Ko se ob mojih prihodih spet srečamo, se počutimo, kot da ni minilo toliko let, kot da smo še vedno deklice in dekleta, počutimo se mladostne. Rada jih imam, lepo mi je tu. Moj brat z družino živi v Domžalah, imam veliko bratrancev in sestričen in z mnogimi sem, če ne drugače, v stiku preko Facebooka. Moj krog prijateljstev v Sloveniji je še vedno širok in to me res veseli. Slovenski jezik še vedno gojim, redno govorim z mamo po telefonu, pa tudi moji hčerki razumeta slovensko in hrvaško. V naši hiši se je vedno govorilo slovensko, hrvaško in angleško. Kot pravjio: če govorimo iz srca, se vse razume, ne glede na jezik.«
Naprej in drugače – v Los Angeles
Ko sta se z možem glasbenikom odločila, da gresta v ZDA, se je predala novim izzivom, a prva leta v novi državi res niso bila enostavna: »Res je, prva leta niso bila lahka. Soočiš se z drugačno kulturo, prideš v velikansko mesto. Če le pomislim – Izola ima kakšnih petnajst tisoč tisoč prebivalcev, Los Angeles pa je milijonsko mesto. Na začetku je bil to zame pravi kulturni šok, motile so me velikanske razdalje, vse je treba prevoziti z avtom, za vse opravke in obiske se moraš najaviti, ni spontanega druženja. Angleščino sem se v šoli sicer učila in jo dobro govorila, a to ni isto, živ jezik okolja je drugačen. Los Angeles (Mesto Angelov) ali na kratko LA je zdaj moj dom že preko petintrideset let. Južna Kalifornija, obala Tihega oceana in bližnje gorovje Santa Monica Mountains so mi zelo prirasli k srcu. Prijetno podnebje s sončnimi dnevi čez vse leto, kilometrske peščene plaže in pisana kulturna množica ljudi z vseh koncev sveta dajejo temu velemestu poseben čar. Ker so moja zanimanja usmerjena bolj v duhovno življenje in druženje v naravi z osveščenimi ljudmi, sem si ustvarila krog prijateljev, ki živijo in razmišljajo podobno kot jaz. Kulturni utrip pa je tu zelo pester – od različnih prireditev, filmske industrije, etničnih restavraciji, vsega je več kot dovolj, za vsak okus. Uresničitev “California dream house” pa je v zadnjem času postal za mlajšo generacijo nedosegljiv cilj, saj so cene nepremičnin izjemno visoke.«
Carmen je po desetih letih življenja v ZDA dobila državljanstvo, kako pa je sprejela » american way of life«?
»Slovenske navade sem obdržala in jih negujem. Rada grem na tržnico, kupujem bio hrano in večinoma kuham doma. S hčerkama sem govorila v slovenščini, kolikor je bilo mogoče, veliko pa smo se družili z našimi ljudmi, predvsem Hrvati. V predelu San Pedro živi ogromno Hrvatov, posebej Dalmatincev. Slovencev v Los Angelesu nisem srečala veliko. Kasneje pa so v moje življenje vse bolj vstopali Evropejci in Američani. Imam zelo veliko prijateljev z vseh koncev sveta, kar je seveda tipično za LA.«
Pot k sebi, delo z ljudmi
Carmen sta vedno zanimali umetnost in duhovnost in ker s svojo diplomo iz slovenščine in etnologije Filozofske fakultete v Ljubljani v Los Angelsu ni našla ustreznega dela, se je izšolala za grafično oblikovalko. Eno srečanje pa je povsem spremenilo njeno življenjsko pot: »Vedno pravim, da sem se v Los Angeles očitno preselila zato, da bi tu spoznala indijskega guruja. Res me je vedno zanimala umetnost, oblikovanje, ponudila se je priložnost, šolala sem se in postala sem grafična oblikovalka, kar počnem že leta. A duhovnost me je vse bolj zanimala, iskala sem odgovore na vprašanja, kdo sem, kaj je ljubezen, kaj je smisel življenja in te odgovore našla v vzhodnih filozofijah, kot so vedanta, sankja, joga, ayurveda, budizem, sufizem in tudi katoliški misticizem. Pogosto obiskujem Indijo in sem zelo hvaležna za vse spiritualne učitelje in tehnike meditacije, ki sem jih prejela.«
Carmen je na svojem domu leta organizirala različne skupinske delavnice meditacije, dihanja, zdrave prehrane, a vse bolj so njene stranke postajale individualne. Posebej ženske in veliko jih pripada bogati judovski skupnosti: »To je bil nek naravni proces, ne bi mogla reči drugače. Namreč to, da so moje stranke ženske, ki se osamosvojijo, opolnomočijo, verujejo vase, se povežejo z žensko energijo boginje, ki je tako duhovna in lepa. To so naravni procesi, v bistvu se predajam toku, ves čas pa sprašujem za duhovno vodenje. Na eni strani so seveda moja družina, moji hčerki in otroci mojega sedanjega partnerja Martina, Dana in Andrew, najini vnuki, posel in vse trdno in temeljno, na drugi strani pa ta duhovnost – to sem bila vedno jaz.«
Smo se ljudje že naučili, da si lahko pomagamo sami, da smo pogosto sebi največja težava, a obenem tudi rešitev? Kako naj poskrbimo zase?
»Naj naštejem nekaj pristopov, ki so mi pomagali: želja po notranji rasti, kultivirati ljubezen do sebe in drugih, pozitiven način razmišljanja, dnevna meditacija in molitev, dihalne vaje, tehnike sproščanja, sprehodi v naravi … Ker smo duhovna bitja v telesu, je potrebno najti harmonijo med duhovnim in telesnim življenjem. Seveda je določena mera discipline nujna. Naša osebna odgovornost je, da smo osveščeni, se odzivamo pozitivno, varujemo naravo, okolje in skrbimo zase. Več, kot je osveščenih ljudi, boljši bo ta svet. Le mi smo tisti, ki si izberemo, kako bomo živeli, smo kot male kapljice, ki bodo spremenile tok in prerasle v reko. To je naša osebna odgovornost. To je naša izbira.« Kakšna se ji zdi Slovenija, ki jo opazuje na daljavo in jo doživi vsakih nekaj let ob obiskih doma? »Slovenija je vedno v mojem srcu, zame je ta del zemlje zelo moj, zelo pristen. Hvaležna sem, da sem se rodila v deželi s toliko naravnimi lepotami. Naše brezskrbno otroštvo v malem ribiškem mestecu mi ostaja v najlepšem spominu.«
Carmen zna dobro poskrbeti zase, to se ji vidi, kljub letom je zelo mladostna, ne bi ji pripisali, da je že babica. Kakšen je njen recept za mladost?
»Genetska slika igra določeno vlogo, moja mama Ivanka ima 93 let in je zelo dejavna, bistra, rada hodi, bere knjige, sama si kuha, ima prijateljice in svoj rožni vrt. Kot mi je sama rekla, pomembno je, da se ne “sekiramo” preveč. Moj recept za mladost je redna meditacija, dihalne vaje, branje duhovne literature, molitev, zdrava bio prehrana po ayurvedskih načelih, joga, živeti z naravo in dnevne pozitivne afirmacije. Tako kot zunanja lepota je pomembna je tudi notranja, mogoče še bolj. Naj notranja lepota izžareva navzven. Kronološka številka 62 je samo številka, duša je večna, brezčasna in brez letnice. Ponosna sem na svoja leta in gubice, saj so izraz moje zrelosti in življenjskih izkušenj.«
Kaj pa sreča, ljubezen? »Določena srečanja in poti so nam usojena. To je naša “karma”, naša usoda. Moj prvi mož, pa tudi moj sedanji partner, sta moja učitelja in tudi moji otroci. Do te mere, kot imamo radi sebe, imamo lahko radi tudi druge. Treba je znati sprejemati sebe in ostale, kakršni so in kakršni smo. Proces oproščanja igra pomembno vlogo. Kot pri nas rečejo, “Let go let God!” Tu se vse začne.«
