Zdaj je čas za temeljit premislek. Premislek volivca, če želi vplivati na to, kako bo živel v naslednjih letih on in njegovi najbližji. Volitve, ki prihajajo čez dobre tri tedne, so za konkretno življenje in razvoj domačega okolja veliko pomembnejše od predsedniških, ki smo jih v prvem delu ravno opravili. Predsedniške volitve so stvar prestiža, moralnega vpliva, dokazovanja moči in dajanja zgleda.
Seveda je lahko s svojim zgledom in primernim obnašanjem predsednik pomembna avtoriteta in s tem seveda vpliva na naše življenje tudi on. Toda na naše konkretno, vsakdanje življenje je vsaj v primeru sedanjega predsednika (pa tudi bodočih) njegov vpliv majhen ali celo zanemarljiv. Če pa na primer pogledamo izgubljene priložnosti v zadnjih treh mandatih piranske občine, se lahko resno vprašamo, ali je kaj takega mogoče v tako naravno in kulturno bogatem okolju. Še posebej, če primerjamo razvoj piranske in razvoj koprske občine v zadnjih nekaj mandatih. Pa čeprav so v obeh občinah uporabili enak mehanizem družbene ureditve, ki mu pravimo demokracija. Volivci imajo enak sistem družbene ureditve, volili so na enak način, rezultat pa je bil usodno drugačen. Je torej usoda lokalne skupnosti kljub demokratičnim metodam res odvisna od naključja, sreče, konstelacije zvezd, ali pa predvsem od konkretnih ljudi?
Volivci se težko znajdemo v poplavi neverjetnih obljub, vrhunsko izurjenih in seveda zavajajočih sporočil politične propagande in taktike. Mojstri političnega inženiringa so marsikje v Sloveniji presegli same sebe. Vendar so za tako uspešen inženiring upravljanja s politično voljo drugih odgovorni tudi preveč pasivni volivci sami, ki se ne potrudijo prav veliko in niso prav zahtevni s svojo radovednostjo, da bi se primerno uprli manipulacijam, preden bi oddali glas. Njihova površnost je posledica vse bolj prevladujočega življenjskega sloga najmanjšega napora (v slogu: naj nam drugi povedo, koga naj volim, na primer z anketami) in neizmerne, nemalokrat podzavestne želje zadovoljitve svojih majhnih, precej materialnih interesov.
Župan lahko obljubi vse, ampak noben župan na tem svetu ne more izpolniti želja prav vsem prebivalcem katere koli občine, ker so zahteve notorično in večno »lačnih« volivcev neskončne. Največji županov greh je, če posamezniku ne omogoči tistega, kar posameznik brez sence dvoma misli, da mu pripada.
