Niko Grafenauer je v slovensko literaturo vstopil že kot mladenič, z zgodnjo zbirko Večer pred prazniki (1962), ki je nakazala umirjen, a premišljen modernizem. Sčasoma je postal eden ključnih glasov pesniškega modernizma, njegovo delo pa se je razvilo v vse bolj idejno in jezikovno drzne smeri. Zbirke, kot so Stiska jezika, Palimpsesti in Štukature, danes veljajo za temeljna dela slovenske poezije.
Ob tem nikakor ne smemo spregledati njegove druge velike literarne hiše – ustvarjanja za otroke in mladino. Pedenjped, Nebotičniki, sedite, Majhnica, Skrivnost, Kaj je na koncu sveta … – vse to so knjige, ki so zaznamovale otroštvo generacij in se trdno zasidrale v slovensko kulturno zavest. Nič manj pomembna ni antologija Sončnica na rami, ki je s svojo umetniško in uredniško vizijo postala referenčno delo mladinske poezije.
Urednik, prevajalec, intelektualec
Po diplomi iz primerjalne književnosti in literarne teorije je bil najprej svobodni književnik, nato pa je med letoma 1973 in 1995 pri založbi Mladinska knjiga opravljal delo urednika leposlovja za otroke. S svojo prepoznavno estetsko mero in odločnostjo je temeljito dvignil kakovost slovenske mladinske literature in usmerjal številne danes kanonične avtorje. Bil je glavni urednik revije Problemi in časopisa Ampak, soustanovitelj založbe Nova revija ter njen dolgoletni direktor in glavni urednik. V osemdesetih in devetdesetih letih je postal pomemben glas civilnodružbenih gibanj, ki so vodila v osamosvojitev in mednarodno priznanje Slovenije. Od leta 2009 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot prevajalec je slovenski kulturni prostor obogatil z izbranimi prevodi nemških avtorjev – Enzensbergerja, Benna, Hölderlina, Rilkeja in drugih – ter s tem razširil dialog med slovensko in evropsko literarno tradicijo.
Izjemen opus, ovenčan z nagradami
Grafenauerjeva ustvarjalnost je impresivna tako po obsegu kot po kakovosti. Njegovo delo je bogato nagrajeno: nagrada Prešernovega sklada (1980), Levstikove nagrade (1980, 1987 in za življenjsko delo 2007), Kajuhova nagrada (1984), Jenkovi nagradi (1986 in 1999), Sovretova nagrada (1992), Prešernova nagrada (1997), zlatnik poezije (2013) in Župančičeva nagrada (2014). Vse to so pričevanja o izjemni ustvarjalni sili, ki je zaznamovala literarni, kulturni in intelektualni prostor Slovenije.
Ob njegovih 85 letih je mogoče reči le: Niko Grafenauer ostaja glas, ki ne zastara. Pesnik, ki nam je dal besedo – in jo še vedno skrbno varuje.
