Pred dobrim tednom sva z urednikom Tomažem v sončnem Portorožu ob kavi modrovala o vsebini kolumne. Da bi bila izzivalna tema o javnem in zasebnem sva menila, a sklenila, da je COVID-19 preveč aktualen. In res, Slovenijo in celotno Evropo je preplavil drugi val epidemije. Ob tokratnem pisanju o virusu se bom usmeril v predikcijo ter odnos med stroko in politiko, ob tem ne bom izpustil odnosa med vsevedi in stroko.
Začel bom šaljivo. Na bolnikovo vprašanje o trajanju epidemije mu zdravnik odgovori: »Ne vem, nisem (več) politik!«
Na dan, ko se je žal tudi Obalno-kraška regija zlila v rdečo Slovenijo je verjetno večina končno spregledala, da gre zares. Drugi val je prekril Slovenijo, vse naučeno iz uspešnega obvladovanja prvega vala ni bilo dovolj. Pozabili smo, da je ključni element uspešnega spopadanja z epidemijo pravočasnost . Vse od zadnjih dni avgusta sledimo zamiku političnih ukrepov na glasne pozive stroke. Začelo se je s pozivi k zaprtju meje z južno sosedo, nato s stalnimi strokovnimi pozivi na uvedbo strožjih ukrepov, do včerajšnjega osebnega mnenja ministra za zdravje o popolnem zaprtju. Končno je vlada »uslišala« ministra za zdravje in stroko. Lahko razumem, da je težko sprejeti odločitev z velikimi posledicami na posameznika in vse družbene podsisteme. A prav hitrost, striktnost in rigoroznost ukrepov je ključna, ko je rast okuženih eksponentna.
Izbruh epidemije je strnil in povezal široke in pisane skupine strokovnjakov, odprl je polje sodelovanja in možganskih neviht, od snovanja napovednih modelov do izdelave zaščitnih predmetov. Omogočil je izpolnitev želja velike večine strokovnjakov, želje po napovedovanju. Epidemiološke karakteristike virusa so ob upoštevanju dimenzije okolja, socialnih in kulturnih navad omogočile branje in napovedovanje prihodnosti. Prav to bi moralo predstavljati most med strokovnjaki, odločevalci in prebivalci.
Današnje število okuženih bo imelo posledice šele čez dober teden dni, morebitno obvladovanje današnje situacije nas zato ne sme zavesti. Ob dejstvu, da se je v zadnjih šestih dneh podvojilo število pozitivnih, naj bi čez teden dni vsak trinajsti danes okuženi potreboval zdravljenje v bolnišnici in vsak šestdeseti v enoti za intenzivno terapijo. To pomeni dodatnih 120 bolnikov v bolnišnicah in 25 bolnikov na intenzivni enoti čez teden dni. Napovedi scenarijev so seveda odvisne od učinkovitosti ukrepov, žal je tiste pred tednom virus z lahkoto presegel in zdravstveni sistem se danes naprej šibi. Strogo upoštevanje uvedene zaustavitve življenja v naslednjem tednu bo v najboljšem primeru omogočila zajezitev rasti bolnikov v zdravstveni sistem, saj naj bi takrat, ob dosedanjem poteku epidemije, za zdravljenje bolnikov v Sloveniji potrebovali posteljnih kapacitet za skoraj tri Izolske bolnišnice, samo za intenzivno zdravljenje pa njeno dobro polovico. Nesmiselno je izgubljati vrstice o projekciji črnega scenarija na polovico novembra, v kolikor ne bo uspeha zaustavitve javnega življenja, saj so že napisane kratkoročne zastrašujoče. Zavedati se namreč moramo, da se uspeh ukrepov pokaže šele po dveh tednih.
Ob vsaj dveh desetletji dolgem spoznanju šibkosti našega zdravstvenega sistema, je prav epidemija dokončno razgalila kadrovsko podhranjenost. Ob spopadu z razsežnostjo epidemije drugega vala je predpogoj ustrezno število usposobljenega kadra, znana izjemno visoka etika in morala našega zdravstvenega osebja lahko ne bo zadoščala. Moramo se izogniti scenariju, kjer bodo naši zdravniki na koncu svojih fizičnih moči in pred velikimi etičnimi dilemami koga zdraviti. Spomladanski posnetki bolnišničnih oddelkov in intervjujev sosednje Italije bi nam morali biti zato živo pred očmi.
Zato ne velja izgubljati časa s poslušanjem samooklicanih veleumov in njihovih argumentov nepreverjenih spletnih novic. Prehitro bo namreč skoraj vsak v Sloveniji poznal vsaj enega, ki je okužen. V kolikor bi večina uporabljala aplikacijo OstaniZdrav, bi to morda že spoznali.
Zato velja samo eno. Vsak posameznik naj se pri sebi vede, kot da je pozitiven: razkužuje roke, nosi masko in drži socialno razdaljo. Kot da je pozitiven, da ne bo okužen! Doklej tako? Ne vem, a upam da bomo na Obali prihodnje poletje spet zaužili vse naše dimenzije – modrino neba, prostranost morja in toplino sonca. To kar nas ljudi z Obale krasi in nam daje radost in dolgoživost. Morda smo tudi zato tako dolgo zdržali v oranžnem. A o tem morda kdaj prihodnjič.
Ostani(mo) zdrav(i)!
Dorjan Marušič
