Ko sem sedemletnicam, ki plešejo v naši predstavi Krst pri Savici, glasbeno-plesnem in filmskem projektu, poskušala opisati, kdo je Bogomila, kaj je počela, kako je živela in kako zelo se je zaljubila, nisem imela veliko težav.
Ker vsako sedemletno dekletce ve, da se bo nekoč zelo zaljubilo, si ustvarilo družino in imelo otroke. Princi in princese so nekaj, kar je v njihovem življenju prisotno že od rojstva. In potem je prišel tisti bolj žalostni del, ko njen ljubi Črtomir odide v boj branit »očetov vero« in je Bogomilo tako zelo skrbelo zanj, da je prisegla novemu bogu (ki se v tem času naseli v naših krajih), da bo, če njen fant preživi, odšla v samostan in se poročila z njim (bogom), in ne s svojim fantom.
»Zakaj?« so spraševale deklice. »Zato, ker se je zaobljubila. Dala je častno besedo, in morala jo je držati.« Potem smo zadevo poskušale razumeti drugače, skozi skrivnosti, ki si jih zaupajo prijateljice. Če izdaš skrivnost, si izdajalka, in res ni lepo biti izdajalka. »Aha, Bogomila ni izdajalka!« So razumele.
Seveda je to razumevanje očitno že zelo zgodaj vtkano v ženske dušice, da ko zrastejo, lažje prenašajo nesrečne ljubezni, si mislim. Dobro, punce so razumele čast. »Kaj se zgodi s Črtomirom, ko pridejo menihi?« me sprašuje koreograf, ki razmišlja, kako naj s peščico plesalcev prikaže spopad junaka in nove vere. »Ne vem«, začnem in na dolgo razlagam, kako je v bistvu frajer, ker najde moč, da se po porazu ne ubije, da telesno ljubezen prenese v duhovno, da ga z Bogomilo lahko povezuje samo strast do širjenja nove vere, nove vertikale, v kateri morajo stati ljudje, da so sploh ljudje… » Ne vem, kako naj ti razložim to Črtomirovo bolečino. Si bral Houellebecqov roman Podreditev?« » Ne,« pravi, »ampak ni panike, razumem! Bolečina je podreditev.« Dobro, moški razume bolečino.
Prešeren je bil res genij. Zakaj je slovenski jezik lahko dvignil na raven evropskih jezikov? Zato, ker je v njem moral (ampak res moral!) povedati veliko več, kot je zmoglo kramljanje, obrekovanje in politikantstvo 19. stoletja. Zmoremo mi v 21. stoletju več?
Katja Pegan
