Kako nenavadno je to dejanje s časovne distance, pogosto predstavim na predavanjih, ko prosim občinstvo, naj si zamisli moškega mojih let (po zadnjem štetju jih imam 50), ki bi ob koncu osemdesetih let, proti večeru, ko na obzorju sije čudovit sončni zahod, prišel na plažo v tedaj priljubljenih kopalkah speedo s fotoaparatom v roki – tistim »klasičnim« s filmom. (Opazka za mlajše bralke in bralce: ne gre za film, ki bi ga predvajali na zaslonu, temveč za dolg trak, navit na kolut v plastični zaščitni škatlici. Pojasnilo dodajam, ker sem imel pred časom o tem dolgo razpravo z otroki, ki jim ni bilo jasno, o kakšnem čudaškem filmu pripoveduje njihov oče.)
Skratka, možakar se ustavi sredi plaže, za njim se sonce počasi potaplja za obzorje. On pa obrne objektiv fotoaparata proti sebi, se široko nasmehne in napravi serijo fotografij. Drugi ljudje na plaži ga tačas postrani gledajo … Potem si nadene majico in hlače ter odide do bližnjega fotografa in ga prosi, naj mu nujno razvije sto fotografij z njegovo podobo. Vrne se na plažo in začudenim ljudem deli te fotografije. Nato gre še v bližnjo krčmo, jih deli še tam, spotoma pa jih potisne v roke še komu, ki ga sreča na poti.
No, kaj bi si nekoč mislili o tem človeku? Morda to, da ni »čisto pri pravi«, če uporabim zares mil izraz. Danes pa, zanimivo, nismo čisto pri pravi, če tega ne storimo. Predstavljajte si, da se odpravimo na družinski dopust v Pariz in ne naredimo selfija z Eifflovim stolpom v ozadju ter ga delimo po Instagramu in Facebooku. Zakaj smo potem sploh šli tja in zapravili ves ta denar?!
Tisto, kar je bilo nekoč videti neobičajno, izstopajoče ali celo moteče, je postalo nekaj povsem vsakdanjega: ovekovečiti sebe in pozabiti na drugo. V to stanje smo sicer zagreznili tudi sami, hkrati pa nas globlje v dobo egocena potiskajo tehnološki pripomočki, ki jih imamo ves čas s seboj in nam tiho prišepetavajo, kdo je najpomembnejša oseba na svetu: »Ti, ti, ti …«
Kako lahko končamo egocen, ki ne koristi posebej niti svetu niti nam? Za začetek tako, da načrtno odtegnemo pogled od lastne podobe na zaslonu, ki si jo ogledujemo kot Narcis, ki se je občudujoče zrl v gladini ribnika. Za nas in svet bi utegnilo biti prav terapevtsko, če bi pogosteje pogledali in se tudi dotaknili drugega človeka – na primer tistega ob nas, ki ga pogosto spregledamo, medtem ko se čudimo lastnemu odsevu v digitalni mlaki …
