Ko sem se do delavnice pripeljal s kolesom, je stopil k avtu in se naslonil nanj, kot bi bil že njegov, morda pa tudi zato, da je bil videti še višji. Pogledal me je zviška, nato pa mi zastavil omenjeno vprašanje, če vem, kaj imam spodaj. Počutil sem se kot na izpitu, na katerega se nisem niti za hip pripravljal. Ko je opazil mojo nebogljenost, je brado še nekoliko privzdignil, priprl oči in ponovil: »No, a veš, kaj imaš spodaj?« Skomignil sem in odmajal z glavo ter skrušeno pogledal proti tlom. Kristalno jasno je postajalo, da nimam pojma o avtomobilizmu, čeprav sem bil pred tremi desetletji ponosni lastnik yuga, pri katerem si moral naizust poznati izraze, kot so cinšpula, fergazer in štarter in seveda znati potolči po teh delih s kladivcem, da je avto začel spet delovati.
»Ti bom jaz zdaj povedal, kaj imaš spodaj,« je dramatično nadaljeval avtomehanik in nato skoraj zarenčal z nizkim glasom, ko sem ga znova pogledal v oči: »Rjo. Ja, rjo imaš spodaj.« »Rjo?« sem se tiho oglasil in ga zaskrbljeno pogledal. »Ja, rjo imaš spodaj,« je potrdil in globoko zavzdihnil ter odkimal. O, sveta groza, tega si pa res nisem mislil, da imam spodaj rjo! Pravzaprav sploh nisem vedel, kaj pomeni, če jo imaš in kakšne so lahko posledice. No, malo se mi je začelo vendarle svitati, saj me je pričelo ob njegovih besedah rahlo peči spodaj desno pod pasom, namreč tam, kjer sem imel spravljeno denarnico.
Vedel sem, da me bo rja, ki jo imam očitno spodaj, stala več, kot sem pričakoval. To je bilo leta 2019, če se prav spominjam. Že leto kasneje sem se avta v zasebni lasti za zmeraj znebil. (No, vsaj upam!) Dovolj sem imel nenehnih servisov – pa tudi zaskrbljenega pogledovanja skozi okno, ko pada toča, menjavanja gum pred zimo, četudi sneg dejansko vse bolj poredko zapade, nadležnega iskanja parkirnega prostora v mestu, iskanja izgubljenih igrač med sedeži, tečnega praskanja vinjet z vetrobranskega stekla …
Pandemija koronavirusne bolezni, ko smo se z avtom prevažali manj kot kadarkoli, je bila čudovita prilika, da se ga znebim, in to ravno v času, ko sem končno odplačal večletni dolg in uradno postal srečni lastnik avtomobila, o čemer je pričala plaketa, ki sem jo prejel iz lizinške hiše. (Da je ta pristala v stečaju, je bilo v drobnem tisku zapisano ob zlatih črkah, s katerimi so mi čestitali za lastništvo.)
No, in kako razjeziš Slovenca? Očitno tako, da prodaš avto in potem javno razglasiš, da brez njega živiš bolje in predvsem ceneje. Ker nimamo lastnega avta, si zdaj sposojam električne, ki so na voljo v nekaterih slovenskih mestih, ali pa mi svojega prijazno posodi soseda. Ko gremo na dopust, najamem »običajno« vozilo za teden, dva, kar je še vedno bistveno ceneje, kot če bi imel lasten avtomobil. Po mestu se več prevažam s kolesom ali hodim peš, kar je menda tudi zdravo. Bolje pa se počutim še zato, ker letno prihranim nekaj tisoč evrov. Imeti avto je namreč luksuz, ki smo ga nekoč drago plačevali.
Kadar to javno priznam, prejmem kup elektronskih sporočil in opazim precej komentarjev pod medijskimi objavami, v katerih se, zanimivo, oglasijo skoraj izključno moški, ki očitno menijo, da jim želim odvzeti njihov avto. Ne, to ni moj cilj, potem pojasnim. Imej ga, če želiš. Potem dodam še, da različna mnenja in kritike razumem tudi zato, ker je javni prevoz pri nas še vedno razmeroma slab. Vlaki, recimo, vozijo zgolj nekaj hitreje kot za časa Avstro-Ogrske, avtobusi pa tudi ne dosežejo vseh slovenskih krajev. Življenje brez avta je zato dokaj lagodno predvsem v večjih mestih. Ja, vse to razložim, a kljub temu prejmem še dodatna sporočila, v katerih mi nekdo pravi, da si bo zaradi mojih besed nalašč kupil še en avto, čeprav ima pred hišo že tri, nekdo drug pa na kratko napiše le: »Spod kerga kamna si pa ti prilezu?« Skratka, Slovenca razjeziš tako, da omeniš avto. Ta je pri nas še vedno svetinja.
