Ženska, ki je bila ob njem, mu je skušala dopovedati, naj mi vendar pusti do besede, a se ni dal. Vsakič, ko sem odprl usta, me je utišal, medtem pa vlekel skladovnico drv po dvižni rampi. Po nekaj minutah je tovornjaček odbrnel mimo mojega vozila, pri čemer me šofer ni niti pogledal. Mrko je bolščal predse, medtem ko je držal volan, spremljevalka pa ga je od strani zaskrbljeno gledala. Avto sem zapeljal na izpraznjeni prostor, ga zaklenil in vrnil po aplikaciji. Tedaj sem uzrl temnopoltega mladeniča z dredi, torej kitkastimi lasmi. Z gobo je drgnil sosednji avto, ki je bil ravno tako eden izmed tistih za izposojo, s katerimi se prevažam tudi sam. Ob sebi je imel zvočnik, po katerem je predvajal glasbo, zraven pa si je veselo požvižgaval. Pobaral sem ga, od kod je. Široko se mi je nasmehnil in po slovensko povedal, da je iz Malija.
Tri leta je pri nas, mi je povedal. Z delom je zadovoljen, naša dežela mu je nadvse všeč, tudi ljudje so dobri in delavni, so pa včasih slabe volje. Pomignil je v smer, kamor se je odpeljal tovornjaček. Razumel sem njegovo sporočilo in se mu nasmehnil ter ga pohvalil, da izvrstno obvlada slovenski jezik. Usta so se mu razlezla v nasmeh. Zaupal mi je, da bi z veseljem ostal pri nas, a ga vleče tudi domov, kjer so ljudje večinoma nasmejani. Podala sva si roki in se poslovila. Ko sem stopal proti domu, sem pomislil, da sem srečal človeka, ki se v naših predstavah pogosto preobrazi robota, in to v tistem izvirnem smislu iz dramskega dela Karla Čapka, ki je bilo premierno uprizorjeno leta 1921. V tem delu z naslovom Rossumovi univerzální roboti – na kratko R. U. R. – je bila beseda robot, ki je sorodna naši besedi rabota (tlaka, težko delo, garanje), uporabljena za umetne delavce, ki so se uprli lastnikom in stvarnikom.
Seveda nikakor ne mislim, da je mladenič iz Malija prisilni delavec ali tlačan, le nekako robotska, monotona, ponavljajoča se nam včasih zdijo tovrstna dela, ki jih mnogi ne želijo opravljati. Podobno robotske so videti čistilke na bližnjem bazenu, ki so – po videzu sodeč – morda s Filipinov. Gledam jih, kako držijo v rokah pripomoček za čiščenje tal s pritrjeno krpo in ga vešče obračajo po tleh. Zlahka si predstavljam, da bo njihovo delo čez nekaj let nadomestil robot, posebej ker sem si zadnje čase ogledal precej kratkih filmov, v katerih veščine predstavijo Teslini humanoidni stroji ter človekolike naprave podjetja Boston Robotics, ki kuhajo, pomivajo posodo, plešejo, delajo premete, privijajo vijake … Ampak ne, marljivi delavci, ki jih pogosto spregledamo, niso roboti!
Ženske na bazenu se mi nasmehnejo, četudi mogoče ne govorijo slovensko, in mi vljudno odmaknejo škaf, da lahko stopim mimo. Dejansko prav po njihovem nasmešku točno vem, da niso stroji. Nisem pa o tem povsem prepričan za marsikoga drugega, ki me gladko ignorira, ko ga pozdravim in se mu nasmehnem, on pa gre mrkega obraza dalje. Bolj kot »robotov«, ki nam – kot mislijo nekateri – želijo ukrasti službe, bi nas moralo skrbeti, da se sami spreminjamo v stroje. Predvsem pa bi nas moralo skrbeti, da so mnogi, ki sobivajo z nami, že zdavnaj postali roboti – tlačani lastnih misli, iz katerih se ne znajo izmotati.
