Ko sem se vrnil v stanovanje s košaro, polno drv in trsk, se mi je zdelo, da sem nadvse priden. Biti priden je zaradi nenehnega ponavljanja tovrstne mantre, s katero starši vzgajamo otroke, učitelji učence in delodajalci zaposlene (Ne vsi, da se razumemo!), postal izhodišče našega koordinatnega sistema. Izraz je posebej zanimiv, ker ga v slovenščini postavljamo v središče, v sosednjih slovanskih in drugih jezikih pa ga skoraj ne poznajo.
V hrvaščini, recimo, obstajata izraza »dobar« in »vrijedan«, a nimata povsem enakega pomena kot pri nas, kjer beseda priden izvorno pomeni biti koristen, prinašati dobiček. Biti priden torej pomeni delati nekaj pomembnega in smiselnega zase, predvsem pa biti v prid skupnosti. Si lahko v Sloveniji potem sploh zamislimo družbo brez dela?
Se upamo v mislih podati v utopično sliko, v kateri se v času delovne dobe prebudimo po osmih urah spanja, počasi pozajtrkujemo, nato gremo na sprehod s psom, skuhamo kosilo za družino, odigramo partijo kart s partnerjem, pogledamo film ali dva, preberemo poglavje knjige, nakar je že čas za spanje? Sliši se fantastično, drži, kot bi bili ves čas na počitnicah. A kaj, če je takšno neskončno brezdelje dejansko muka za ljudi, ki se jim pridnost od mladih nog vceplja v glavo? O tem, kakšna prihodnost nas čaka in kako bodo pridne množice zdržale v brezdelju, velja resno razmisliti ob napovedih OECD in svetovalnega podjetja McKinsey, po katerih bo v EU zaradi avtomatizacije in robotizacije delovnih mest do leta 2030 izgubilo delo ali moralo zamenjati delovno mesto med pet in deset odstotkov zaposlenih, skoraj polovica pa se jih bo morala prekvalificirati. V Sloveniji to pomeni od 50 do 100 tisoč ljudi brez dela, ki bodo morali najti nove zaposlitve, in več kot 400 tisoč ljudi, ki bodo morali nadgraditi ali spremeniti svoja znanja in veščine. Zaradi tovrstnih napovedi bo veljalo pri nas in po svetu razmisliti o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka, saj centri za socialno delo in druge ustanove ne bodo zmogli obdelati naraščajočega števila brezposelnih ljudi in tistih z občasnimi zaposlitvami, ki bodo iskali nove oblike dela. Ob tem bi veljalo razmisliti še o dnevnih centrih za stotisočglavo množico, ki bi pri nas utegnila ostati tako brez dela kot tudi brez smisla. Delo je namreč nekaj, kar nas globoko zaznamuje. Ko nas nekdo vpraša, kdo smo, mu običajno povemo, kaj delamo, s čim se ukvarjamo, ali pa pojasnimo, kaj smo počeli, preden smo se upokojili ali ostali brez službe. Morda pa bi pred začetkom prehoda v »družbo onkraj dela« veljalo razmisliti še o vcepljanju pridnosti v glavo. Je to sploh še smiselno, če v bodoče ne bo bistvo obstoja delati, temveč poiskati smisel celo v brezdelju? Odgovor se morda skriva v počitnicah na Bledu.
Veliko večino dneva sva si s staro mamo, ki že dolgo ni delala, jaz pa sem bil pri njej v brezdelnem delu leta, zapolnila z opravili, ki se nama niso zdela niti najmanj nesmiselna. Kadar sem pri njej preživljal čas poleti, sva zjutraj okopavala vrt, nato nabirala drobna jabolka, ki so padla z jablane pred hišo, jih pazljivo olupila in pripravila kiselkast jabolčni zavitek, zvečer pa odigrala partijo domin. Kadar sem bil pri njej pozimi, sva šla že dopoldne drsat na zaledenelo jezero. (No, drsal sem se jaz, stara mama pa je skoraj vsak dan padla na ledu in se potem vrtela na hrbtu kot hrošč. Še sreča, da se ni polomila!) Ko sva se vrnila, pa sva si vedno poiskala neko opravilo, vključno s sekanjem drv. Tisti počitniški dnevi niso bili zame niti za hip prazni in dolgočasni. Smiselni so bili posebej zato, ker sem bil v družbi z nekom, ki si je vzel čas zame. Morda je to odgovor: smisel lahko v družbi, kjer bo dela morda manj, spet najdemo v ljudeh ob sebi. Problem pa je, da ga zdaj pogosto iščemo predvsem v sebi in se obremenjujemo z lastnimi dosežki in pridnostjo, pri čemer spregledamo druge ljudi. Skratka, če bomo v prihodnosti spet imeli več časa drug za drugega, se je lahko celo veselimo.
