Za Primorke in Primorce 15. september ni zgolj datum v zgodovinskem koledarju. Je spomin na generacije, ki so v enem najtežjih obdobij primorske zgodovine ohranjale slovenski jezik, kulturo in narodno zavest.

Kaj se je zgodilo 15. septembra 1947?

Po prvi svetovni vojni je velik del slovenskega narodnega ozemlja pripadel Italiji, Primorci pa so se zlasti z vzponom fašizma znašli pod hudim pritiskom raznarodovanja. Slovenski jezik je bil izrinjen iz javnega življenja, slovenske ustanove in društva so zapirali, spreminjali so osebna in krajevna imena.

Po drugi svetovni vojni so nove meje določili z mirovno pogodbo z Italijo, podpisano 10. februarja 1947 v Parizu. Veljati je začela 15. septembra istega leta.

Takrat je Jugoslaviji pripadel velik del Primorske, med drugim Posočje, Vipavska dolina, večji del Krasa in del Istre. Celotna Primorska pa ni pripadla Jugoslaviji – del slovenskega narodnega prostora je ostal v Italiji, vprašanje območja Trsta in dela Istre pa je bilo povezano tudi z ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja.

Prav 15. september 1947 je zato postal eden ključnih datumov novejše primorske zgodovine.

Primorska je praznovala v Lipici

Osrednja letošnja slovesnost je potekala v soboto na hipodromu Kobilarne Lipica. Praznovanje je povezalo več kot tisoč nastopajočih različnih generacij iz različnih delov Primorske in zamejstva.

Slavnostna govornica je bila predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je spomnila na sistematično raznarodovalno politiko fašističnih oblasti med obema svetovnima vojnama. Poitalijančevanje ni poseglo le v slovenske šole, ampak v praktično vse pore družbenega življenja – od kulturnih in športnih društev do knjižnic, narodnih domov, zadrug in drugih slovenskih ustanov.

Posebno mesto v njenem govoru je dobil tudi kraški pesnik Srečko Kosovel. Njegovo ustvarjanje je predsednica predstavila kot glas generacije, ki se ni hotela sprijazniti s krivicami, nasiljem in odrekanjem pravice do lastne identitete.

»Primorska presega delitve«

V času, ko se znova odpira razprava o tem, ali naj se praznik imenuje dan priključitve ali vrnitve Primorske k matični domovini, je sežanski župan Andrej Sila na slovesnosti opozoril, da so besede, zgodovinska dejstva in kolektivni spomin pomembni.

Toda praznik je po njegovem predvsem priložnost za povezovanje.

Na lipiškem hipodromu so se srečali ljudje različnih generacij, krajev, pogledov in prepričanj – povezovala pa jih je Primorska.

In morda je prav v tem tudi najlepše sporočilo 15. septembra.

Praznik, ki ga Primorci čutijo nekoliko drugače

Dan priključitve Primorske k matični domovini je kot državni praznik Slovenija uvedla leta 2005. Dolga leta se je uradno imenoval dan vrnitve Primorske k matični domovini, oktobra 2024 pa je državni zbor poimenovanje spremenil in besedo »vrnitev« nadomestil s »priključitvijo«.

Vprašanje imena tudi letos ostaja aktualno. V državnem zboru se je namreč ponovno pojavila pobuda za vrnitev prejšnjega poimenovanja, čemur del primorske javnosti nasprotuje. Zagovorniki izraza »priključitev« poudarjajo zgodovinsko terminologijo in dejstvo, da Primorska pred tem ni bila del slovenske države, h kateri bi se lahko v dobesednem državnem smislu »vrnila«.

Toda ne glede na politične in zgodovinske razprave o eni besedi ostaja bistvo praznika širše.

15. september pripoveduje zgodbo ljudi, ki so skozi desetletja pritiskov ohranili svoj jezik, svojo kulturo in občutek pripadnosti. Zgodbo o šolah, društvih, knjigah in pesmih, ki jih ni bilo mogoče preprosto izbrisati. In zgodbo Primorske, katere meje je zgodovina večkrat prestavljala, njene identitete pa ni mogla izbrisati.

Zato danes ne praznuje le zgodovina. Praznuje Primorska.