Slikovita vasica Momjan, obdana z valovitimi griči, kamnitimi hišami in brezčasnimi vinogradi, nas je zadnji aprilski konec tedna, kljub vetrovnemu in za ta čas kar hladnemu vremenu, sprejela s tisto značilno toplino, ki jo premore le istrsko podeželje. V središču vasi se srečamo z lastnikom Vin Prelac in Konobe Rino. Rino Prelac, eden tistih istrskih mož, ki znajo z enim nasmehom povedati več kot marsikdo z dolgim govorom, si sredi sobotnega popoldneva – kljub polni gostilni in skupini gostov v kleti – vzame čas za naš obisk. »Ajde, najprej en kozarček za dobrodošlico,« se je zasmejal in nam v roke ponudil kozarec sveže, dišeče malvazije. Ob kozarčku odličnega vina pogovor lažje steče. Sedli smo pred njegovo klet in začeli obujati spomine. Pogovarjala sva se v tisti simpatični “ištrijanščini” – mešanici hrvaščine, italijanščine in slovenščine – jeziku, ki ga govorijo tukajšnji domačini in ne pripada le eni državi, ampak pripoveduje zgodbo krajev, ljudi in njihove prepletene zgodovine.
Od pršuta in sira do številnih domačih dobrot
Ko se je leta 1987 vrnil s služenja vojaškega roka v Ljubljani, se je odločil za novo pot – upravljanje gostilne v središču Momjana, ki so jo najprej imeli v najemu, nato pa so jo od občine tudi odkupili.
Svojo pot so začeli s preprosto, a kakovostno ponudbo – okusnim domačim pršutom in sirom, njoki z divjačino in klobasami, sčasoma pa so meni razširili in vanj vključili značilne istrske jedi, kot so domače testenine s tartufi, boškarinovo meso in meso istrskega osla, jedi z odprtega ognja ter številne druge domače dobrote, med katerimi ne manjkata okusen domač kruh in ekstra deviško oljčno olje, seveda iz domače pridelave.
Rino je hitro spoznal, da pol hektarja vinogradov, kolikor so jih obdelovali na začetku, za tako množico ne bo dovolj. Zato jih je začel širiti, sam se je posvetil vinarstvu, žena pa gostilni. Danes njegovi trtni nasadi obsegajo že več kot enajst hektarjev, konoba, ki so jo pred leti obiskovali pretežno Tržačani ob koncih tedna, pa je danes praktično vse dni v tednu priljubljena tudi med številnimi drugimi gosti od blizu in daleč. »Včasih smo bili znani predvsem po tartufih, danes pa goste navdušujejo tudi številne mesne jedi, pa seveda domači njoki, pljukanci in fuži,« pove Rino, ki mu danes pri pridelavi in predelavi vina pomaga sin Denis, v kuhinji je ponosen na ženo Tinko, medtem ko je hčerka Melissa, ki študira agronomijo, prav tako vpeta v družinski posel.
Bogata paleta vin
Njihova vinska ponudba vključuje tako bela kot rdeča in rose vina, ki odražajo bogato istrsko tradicijo in skrbno pridelavo. Med njihovimi belimi vini izstopajo Malvazija Istarska, ki navdušuje s svojo svežino in cvetličnimi notami, ter bolj bogata, macerirana Malvazija Šinjora (kar v istrskem narečju pomeni gospa), pa tudi Chardonnay, iz katerega izdelujejo peneča vina.
Pri rdečih vinih se ponašajo z Refoškom, Cabernet Sauvignonom in Merlotom, posebno mesto med njihovimi vini pa ima Momjanski Muškat, ki je od leta 2021 zaščiten z zaščiteno označbo porekla (ZOP) v EU, kar potrjuje njegovo kakovost in povezanost z regijo.
Četrti generaciji družine, vnukoma Viti in Oliverju so posvetili prva Premium vina – merlot Oliver in cuvée Vita. Gre za vina iz omejene serije, z ekskluzivnimi steklenicami in novo, moderno podobo etiket. Rino si seveda želi, da bi tudi vnuka nekega dne pomagala pri družinski vinarski in gostilniški tradiciji.
Sicer pa Vina Prelac redno sodelujejo tudi na tradicionalnih vinskih dogodkih, kot sta na primer Festival malvazije in Festival penin v Portorožu. Na letošnjem 27. Festivalu Malvazija, žlahtni okus Mediterana so se med več kot 150 vzorci malvazij iz Slovenije, Hrvaške in Italije uvrstili med najboljše. Njihova sveža in zrela malvazija sta prejeli visoke ocene strokovne komisije, kar potrjuje kakovost in tradicijo njihovega vinarstva.
Ob kozarcu rdeče zvrsti iz merlota, cabernet sauvignona in refoška še enkrat nazdravimo. Sonce se počasi spušča za griče, v zraku ostane tista posebna mešanica – vonj zemlje, vina in pristne istrske gostoljubnosti, v ustih pa poln, topel okus, ki nas spomni, da se bomo sem zagotovo še vrnili.
