V kolikšni meri je pozabljivost normalen del staranja in ne demenca?
Z leti vsi postanemo nekoliko počasnejši in mnogi med nami postanemo bolj pozabljivi, je za Guardian povedala profesorica Kaarin Anstey, psihologinja in direktorica Inštituta za prihodnost staranja na Univerzi v Novem Južnem Walesu v Sydneyju.
Se vam pogosto zgodi, da imate nekaj “na vrhu jezika”, pa se tega ne morete spomniti? Izgubljate stvari, kot so mobilni telefon in ključi?
“To so normalne izkušnje staranja; občasno pozabimo ali izgubimo stvari,” pravi.
Prav tako je normalno, da nekatere stvari postanejo težje ali trajajo dlje kot prej. Profesorica Amy Brodtmann, nevrologinja in vodja pobude za kognitivno zdravje na univerzi Monash v Melbournu, pravi, da se hitrost obdelave informacij s starostjo upočasnjuje, kar je lahko frustrirajoče, zlasti za tiste, ki so vajeni visoke zmogljivosti.
»Veliko visoko funkcionalnih ljudi mi reče: ‘Ne morem več početi tistega, kar sem počel prej, začnem šest stvari hkrati in ne pridem do šeste.’ To je povsem normalno,« pravi.
Ali naj me skrbi, če …
Kar naprej izgubljam stvari?
»Če občasno pozabite, kam ste odložili ključe, ali se zjutraj zbudite in ugotovite, da ste jih pustili v vhodnih vratih – to ni nujno razlog za zaskrbljenost,« pravi geriater in izredni profesor Michael Woodward, svetovalec pri Dementia Australia in vodja raziskav demence v bolnišnici Heidelberg Repatriation Hospital v Melbournu. “Če se to dogaja pogosteje, z resnejšimi napakami – pustite prižgan štedilnik vso noč ali tekoča voda v kuhinji – bi to lahko bil vzrok za zaskrbljenost.”
Pozabim besedo, izgovorim napačno ali zamenjam imena?
Težave z jezikom so lahko zgodnji znak demence, še posebej, če govor postane kot “jezikovna solata”, pravi dr. Desmond Graham, geriater in glavni zdravstveni direktor pri Geriatric Care Australia v Sydneyju. »Če jecljaš, imaš govorne težave ali težko najdeš besede – to je lahko znak za skrb,« pravi.
Woodward dodaja, da je v redu, če zamenjate imena svojih otrok in vnukov, “če pa nenehno pozabljate imena treh od štirih vnukov – je to razlog za zaskrbljenost.”
Neprestano se izgubim
»Ena od klasičnih značilnosti Alzheimerjeve bolezni je, da se ljudje začnejo izgubljati,« pravi Brodtmann. Normalno je, da se izgubite na novem mestu, če pa oseba vedno znova ne najde poti do znanih lokacij, je to lahko opozorilni znak. »Temu pravimo topografska ali geografska dezorientacija in to je nekaj novega, ker naj bi imeli te informacije shranjene v glavi,« pojasnjuje.
Pozabil sem pomembne informacije, ki sem jih pred kratkim slišal?
Če je nekaj čustveno pomembnega in je pritegnilo vašo vso pozornost, nato pa na to pozabite – je to lahko znak demence, pravi Brodtmann.
“Če je nekomu pred dvema dnevoma umrl najboljši prijatelj in je oseba to vedela, nato pa se o tem med pogovorom ne govori, je to resen opozorilni znak.”
Ponavljam isto zgodbo isti osebi?
Ponavljanje iste zgodbe v istem pogovoru je lahko zgodnji znak demence, pravi Woodward. »Če med istim telefonskim pogovorom rečete: ‘Ste slišali, da je John čez cesto zasadil …’ in nekaj minut kasneje spet isto – to je zaskrbljujoče.«
Vstopim v sobo in pozabim, zakaj?
»To se zgodi vsem in je običajno posledica pomanjkanja pozornosti,« pravi Anstey. “Ljudje z ADHD to doživljajo vse življenje.” To se zgodi, ko »nisi pozoren na to, kaj počneš, nekaj začneš in tvoje misli se premaknejo na naslednjo stvar, preden končaš prvo«.
Kaj še lahko povzroči pozabljivost?
Obstaja veliko razlogov, zakaj sicer kognitivno zdravi ljudje doživljajo pozabljivost, pravi Anstey. “Matere majhnih otrok, ki niso spale celo noč, pogosto pozabijo, kje so parkirale avto ali kje so pustile ključe – to so vsakodnevne kognitivne napake.”
Nekateri ljudje po okužbi s COVID-19 občutijo “možgansko meglo”, pozabljivost pa je lahko tudi stranski učinek kemoterapije ali uspavalnih tablet in protibolečinskih zdravil. Kronični stres ima lahko tudi negativen vpliv, zlasti na kratkoročni spomin.
Vedno sem bil pozabljiv. Ali sem bolj ogrožen/a?
Pozabljivost ne pomeni nujno večjega tveganja za demenco, vendar lahko oteži zgodnje prepoznavanje. »Težava z blago kognitivno okvaro je v tem, da jo ljudje pogosto pripisujejo normalnemu staranju,« pravi Graham.
Po drugi strani pa je lahko visoko delujoče posameznike v zgodnjih fazah kognitivnega upada težje prepoznati, pravi Anstey. »Čutijo, da je nekaj narobe, vendar zaradi dobrih rezultatov testov ne kažejo objektivnih nepravilnosti in morda niso diagnosticirani tako hitro kot drugi,« pojasnjuje.
Kaj naj storim, če me skrbi?
Le približno 1 od 10 ljudi z zgodnjimi znaki – tako imenovano blago kognitivno okvaro – razvije demenco, pravi Graham. Obstaja več ukrepov, ki lahko zmanjšajo to tveganje, kot sta boljša prehrana in vadba, še posebej, če se težava odkrije zgodaj.
Zato vsi strokovnjaki priporočajo, da takoj, ko opazite simptome – še posebej, če spremembe opažajo tudi družinski člani, prijatelji ali sodelavci – obiščete splošnega zdravnika ali, še bolje, geriatra.
»Tudi če ljudje mislijo, da ni nič takega ali da pretiravajo, ker gre le za staranje … jim toplo priporočam, da obiščejo svojega zdravnika,« pravi Graham. “Idealen scenarij je, da jih zdravnik napoti h geriatru.”
