Prvi in najpogostejši znak depresije je umik vase – oseba izgubi zanimanje za ljudi, stvari ali dejavnosti, ki so ji bile prej v veselje. Lahko pride tudi do padca produktivnosti v službi, saj se težko spravi iz postelje in začne dan.
Pogosto imajo te osebe žalosten izraz na obrazu, so občutljive na negativne novice ali dogodke, hkrati pa pretirano reagirajo tudi na pozitivne stvari. Med resnejše simptome spadajo znaki samopoškodovanja. Takšne osebe zanemarijo svoje dobro počutje in pogosto kažejo impulzivno ali samouničevalno vedenje.
Kako depresija prizadene moške in ženske?
Med moškimi in ženskami obstajajo razlike v izražanju depresije. Moški svoje simptome pogosto izražajo navzven – z izbruhi jeze, tveganim vedenjem, zlorabo substanc in različnimi oblikami bega pred realnostjo. Ženske pa se s svojimi čustvi običajno spopadajo znotraj sebe, zato se pogosteje počutijo brezupno in nemočno.
Ljudje, ki trpijo za depresijo, pogosto razvijejo miselne vzorce, zaradi katerih sebe vidijo v negativni luči. Zato bodo pristranski do informacij, ki govorijo nasprotno – pozitivnih komentarjev drugih ne bodo sprejeli ali jim ne bodo verjeli.
Depresivne misli pogosto vključujejo najslabše scenarije. Ko se vam v mislih pojavi »kaj če mi ne uspe«, se poskusite obrniti in si postavite vprašanje: »kaj pa če mi uspe?«
Depresija statistično pogosteje prizadene ženske kot moške, kar potrjujejo številne raziskave s področja duševnega zdravja. Vzroki so lahko biološki (hormonska nihanja), psihološki (nagnjenost k samorefleksiji) in družbeni (družbena pričakovanja, večja izpostavljenost stresu). Ženske pogosto čustvene stiske doživljajo bolj navznoter, kar lahko vodi v občutke brezupa, tesnobe in osamljenosti.
Kaj lahko storimo, če sumimo, da je nekdo v naši bližini depresiven?
Najpomembneje je, da jih poslušamo in pokažemo sočutje do njihovega boja. Ne zmanjšujte njihove bolečine ali domnevajte, da veste, kako se počutijo. Ostajajte v stiku, ne vsiljivo, a prisotno – ne umikajte se, ker mislite, da jih boste s tem obremenili.
Vprašajte jih, kaj potrebujejo, namesto da jim govorite, kaj morajo narediti. Pogovarjajte se odkrito tudi o samomoru – ne izogibajte se tej temi, če jo oseba sama omeni. Poudarjajte njihove moči in vrednost, ki jo imajo za svet. Ne obsojajte jih in ne krivite zaradi njihovih ranljivosti.
Spodbujajte jih, naj poiščejo pomoč in govorijo o svojih težavah. Ne svetujte jim, naj čustva zatrejo ali »otrpnejo«, temveč jim stojte ob strani na poti k okrevanju.
V primeru resnih težav je pomembno poiskati strokovno pomoč.
