Spopad s pravimi izzivi zdravstvenih sistemov kot na primer personificirane medicine in umetne inteligence v zdravstvu. V svetu postaja seznam najbolj iskanih strokovnjakov v zdravstvu prihodnosti vse daljši. Od proučevalcev algoritmov, analitikov velikih podatkov do strategov življenjskega sloga. Upam, da vsaj nekaj takih profilov v desetih letih ponudi Univerza na Primorskem. Sedaj pa skok v bližnjo prihodnost, stvarnost prodornih sistemov, ki sledijo razvoju znanosti in specializiranosti medicine. Verjetno so bralcem znane tri ravni zdravstvenega sistema: primarni, sekundarni in terciarni. Bom spisal preprosto in plastično, dovolj za razumevanje. Primarno raven najbolj pooseblja izbrani zdravnik s svojim timom in vsemi podpornimi skupinami, sekundarno raven najbolj celovito predstavlja SB Izola, terciarno raven pa oba klinična centra in onkološki inštitut. Ob tako postavljenih institucijah seveda tudi vse usluge, ki jih nudijo. Kaj pomeni kvartarni nivo?
To je nadgradnja terciarne ravni z visoko specializiranostjo in specifičnostjo. Najpogosteje vključuje eksperimentalne medicinske postopke, eksperimentalna zdravila, nekatere vrste neobičajnih ter kompleksnih diagnostičnih ali zelo specializiranih kirurških posegov, ki se izvajajo v zelo omejenem številu v nacionalnih ali mednarodnih centrih, kvartarnih centrih. Kvartarna raven je usmerjena na najvišjo kompleksnost redkih primerov, ki zahtevajo napredno tehnologijo in najvišjo možno ekspertnost. Kvartarni centri pogosto vključujejo klinične študije in zdravljenje, povezano z raziskovanjem, kar pomika meje znanja v medicini. Prav omejeno število potencialno obravnavanih posameznikov sili k ustanavljanju takih središč za širša območja, preko meja same države ustanoviteljice. Pacienti se k njim premeščajo iz terciarnih središč. Za pacienta lahko predstavlja velike razdalje med procesom postavljanja diagnoze, zdravljenja, spopadanja s potencialnimi zapleti ter usklajevanju oskrbe pacienta po vrnitvi v domače okolje. Prav zapleteni in redki primeri predstavljajo večjo verjetnost zapletov, tudi usodnih, daljše bivanje v bolnišnici in odloženo vrnitev v matično okolje, zato je razumljivo, da so temu primerni stroški zdravljenja. Sam koncept kvartarne ravni zdravstvenega varstva sproža številne polemike najpogosteje, ker je kvartarna oskrba nadgradnja in razširitev terciarne ravni za tiste primere, ko zdravstvene potrebe pacienta zahtevajo še višjo stopnjo specializacije. Koncept, ki bi ga nujno morali promovirati v Sloveniji. Priložnosti je namreč zelo veliko, tudi za manjše države in za prodorne posameznike, ki lahko postavijo kvartarne centre ali se vpnejo v kritično verigo celovite oskrbe, so del visoko strokovnega tima. Prav intuitivni vizionarski posamezniki omogočajo premike iz povprečja in stagnacije. Lokomotiva premakne in vleče kompozicijo, nikakor ne posamezni vagon! Naj tokrat sklenem s citatom Alan Forda: »Bolje je biti malo neumen kot malo pameten!«
