Letnik 1957. Matematik in zdravnik , tudi politik, piše na Wikipediji. S položaja strokovnega direktorja izloske bolnice je leta 2000 šel na ministrstvo za zdravje, bil večkrat državni sekretar, minister, svetovalec na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Zdaj dela kot svetovalec WHO, Svetovne banke in EU v Moldaviji, na Kosovu in Makedoniji, zraven pa še v Zdravstvenem zavodu Celjenje, bolnišnici Sežana in v Medicorju. Napisal je 150 strokovnih razprav in 350 člankov v medijih. Impresivno, ni kaj.
Mislim, da se je vse začelo že v devetdesetih letih. Vse se je začelo že z odločitvijo, da imamo dvojni sistem, javen in privaten. Tako pri zbiranju sredstev, kot pri izvajanju storitev. Obvezno in prostovoljno zdravstveno zavarovanje ter javni in zasebni izvajalci s koncesijo. V zadnjih dvajsetih letih se intenzivo ukvarjamo predvsem z enim problemom, financiranjem. In tudi tokrat se je zgodilo, tako kot vedno, če se ukvarjaš znotraj sistema samo z enim problemom, ti stvari uidejo iz rok. Približno tako, kot če bi se pilot letala ukvarjal samo s tem ali je v letalu dovolj goriva, vse ostalo pa zanemaril. Letalo bi res težko prišlo na cilj. Večinoma se torej ukvarjamo z vprašanjem prostovoljnega in obveznega zavarovanja, kar je zgrešena pot. Odločiti se moramo že enkrat, kako in koliko lahko v Sloveniji javno zberemo za zdravstvo in kako ta denar najbolj učinkovito porabiti za visoko kakovostne in varne storitve. Kar je značilno za današnji čas je, da so se potrebe po zdravstvenih storitvah izjemno povečale. Tudi zato, ker imajo ljudje občutek, da je zdravstveni sistem tik pred razsutjem, da bo kriza in v takih primerih ljudje posegajo po zdravstvenih storitvah bistveno bolj, kot bi sicer. Sprašujem se, kdo je v ozadju, kdo kreira vse te napetosti, ki so nas pripeljale tja, kjer smo. Zdravstveni sistemi načeloma delujejo tudi v nabolj kritičnih razmerah, med vojno, in da bi se sistem lahko sesul se ne morem strinjati. Je pa zašel v slepo ulico, ko se število nezadovoljstev bliža številu prebivalcev.
Kaj je nabolj narobe?
Citiral bom Japca Jakopina(izdelovalec jadrnic, op.a.), ki je na vprašanje, zakaj smo ljudje razočarani, odgovoril, da zato, ker so naša pričakovanja previsoka – razočaranje je premosorazmerno pričakovanjem. Če bi bili realni v prostoru, v katerem smo, bi bili zadovoljni z doseženim in naprej izboljševalisistem, izpostavili svetovne dosežke slovenske medicine in dobre rešitve nekaterih problemov. Bistveno lažje bi nam bilo reševati probleme, kot pa vse dobro zavržti in se ukvarjati samo z dvema ali tremi perečimi problemi. Kot da so tudi najbolj kritični. Obenem smo se v zadnjih dvajsetih letih preveč ukvarjali z bolnišnicami in znemarjali primarno raven. Ta zagotavlja dolgoročno stabilnost sistema, saj lahko reši 85 odstotkov naših zdravstvenih problemov. To bi tudi sicer morala biti naša srednjeročna in dolgoročna strateška usmeritev, nenazadnje je bila primarna zdravstvena raven največji dosežek zdravstvenega sistema še iz bivše države. Citiral bom Einsteina, ki je rekal, da tisti, ki ga je problem skreairal, problema ne bo rešil. In, ker za mizo, kjer se problemi rešujejo sedijo tisti, ki so jih skeirali, poraja to moj velik dvom.
Če upoštevamo, kaj nam posredujejo mediji, je v zadnjih dneh(pogovor je potekal sredi marca, op.s.) eskaliral problem družinskih zdravnikov, ki grozijo z odpovedmi, razlog pa preobremenjenost in preveliko število pacientov. Obenem so se v medijih pojavili zapisi, da je tudi v tem primeru šlo za dobro organizirano in že pred dvema letoma pripravljeno strateško delovanje zdravnikov in njihovega sindikata. In poleg vsega, niso vsi zdravniki enako obremenjeni.
Če bi na primarni ravni prišlo do kritično zmanjšanega števila oz. nedostopnosti državljanov do družinskih zdravnikov, bi to zelo zamajalo zdravstveni sistem. Na primarni ravni temelji ali stoji slovenski zdravstveni sistem, na vlogi vratarja na primarni ravni. Drugo dejstvo je, da se na primarni ravni kakšne velike spremembe niso zgodile. Razen vzpostavitve referenčnih ambulant med mojim mandatom ministra praktično ali skoraj nič. Drži dejstvo, da je v vsaki skupini tretjina tistih, ki delajo zelo veliko, in tretjina tistih, ki malo, vmes so tisti, ki delajo povprečno. V Sloveniji se je v dvajsteih letih življenjska doba podaljšala za okrog 7 let, v povprečju vsako leto živimo 4 mesece dlje, s starostjo se povečuje število kroničnih pogojev, in je tudi zato breme na primarni ravni večje. Od tod največje nezadovoljstvo. Ali je edina prava pot rešitve, da se zdravniki izločijo iz javnega sistema, da so nagrajevani neposredno, ne vem, lahko samo navedem, da je Svetovna zdravstvena organizacija izpostavila, da, če želimo večjo kakovost in varnost v zdravstvenem sistemu, mora biti neposredni izvajalec neposredno nagrajen. To je velik problem v zdravstvenih domovih, kjer imamo uravnilovko pri nagrajevanju. Če pogledamo koncesionarje na primarni ravni, si oni sami razdeljujejo in uporabljajo sredstva, ki jih dobijo s koncesijo. V zdravstvenih domovih bi bilo potrebno najti način, kako bolje nagrajevati tiste, ki več in predvsem kakovostneje delajo. Ali se bo politika opogumila in dovolila ali nagnala zdravnike iz javnega sistema, tega si ne upam napovedati. V vsakem primeru pa so glave zdaj tako razgrete, da bo težko v kratkem času najti rešitev.
Vtis, ki ga dobimo ob spremljanju tega področja je, da je en sam temeljni problem, plače zdravniškega osebja. Nihče pa se ne ukvarja z nami, uporabniki, z dostopnostjo in kvaliteto storitev?
Se absolutno strinjam. Med delom v tujini bdim nad slovenskim zdravstvenim sistemom preko medijev, poglobljeno preko nekaterih dokumentov, ki jih dobim v branje. Moja generalna ocena vseh dokumentov zadnjih pet let je, da v njih praktično ni skrbi za kakovost in varnost zdravstvene usluge. Kar pa je glavna vrednota in cilj evropskih zdravstvenih sistemov. In tega v razpravah pri nas ne slišimo. Ali se pogovarjamo o cenah materialov ali o korupciji ali o nesposobnih menedžerjih ali nizkih in visokih plačah. Da bi pa nekdo prišel z jasnimi podatki, da je usluga, ki jo pri nas dobimo visokokakovostna, visoko varna in da smo varni, ko vstopamo v Zdravstvene domove in bolnišnice, tega pa ni. Tako usmeritev pogrešam. Če se bodo dogovorili za boljše nagrajevanje in v to vključili tudi transparenten sistem nagrajevanja kakovosti in varnosti, pomeni, da bo vključen tudi bolnik kot udeleženec in tudi ocenjevalec kakovosti pridobljene zdravstevne usluge, potem bodo tudi dokumenti dobili pravo težo in bo to dokaz, da je resen namen izboljšati zdravstveni sistem.
Sodeloval si pri različnih poskusih spreminjanja zdravstvenega sistema, ki so vsi po vrsti propadli. Se strinjaš, da je zdravniški lobi najvplivnejši in najpomembnejši v Sloveniji?
Težko bi rekel, da je najvplivnejši v Sloveniji, je pa zelo močan in zna strnit vrste, verjamem pa tudi v teorije zarote na tem področju. Nekatera dogajanja vidimo in spremljamo, v ozadju pa se nekdo še vedno okorišča z bogatimi “odpadki” zdravstvenega sistema. Govorimo o nabavi , nepotrebnih storitvah…Tako verjamem, da tisto, kar vidimo, niso bistveni problemi zdravstvenega sistema. Kot minister sem doživel zdravniško stavko, pripravljeno prej, preden sem postal minister. Razrešili smo jo hitro, ker sem ugotovil, da imajo zdravniki v svojih zahtevah prav. Politiki zato priporočam, da rešuje probleme brez napenjanja mišic.
Vrniva se k družinskim zdravnikom. Predstavljam si ga, kot nekoga h kateremu prideš, ki ti bo povedal, kaj je s tabo narobe, te poslal k specialistu, ne da ga moraš poiskati ti sam, ve kje so najkrajše čakalne vrste, te vsake toliko opomnil, da moraš opraviti te in te preventivne preglede. Zdaj so družinski zdravniki predvsem prometniki, ki stojijo na križišču in usmerjajo svoje paciente naprej k specialistom. Tudi dvomim , da v resnici pregledajo vse paciente, ki so na njihovem seznamu, nekateri leta in leta ne gremo k zdravniku.
V povprečju gre Slovenec k zdravniku 7 krat na leto. Ker midva lani nisva bila, pomeni, da je nekdo drug šel 14 krat. Tvoj opis se sklada s tistim, za kar se tudi družinski zdravniki zavzemajo, torej bistveno več dela na preventivnem področju – preprečevanju. Prometniki so postali zato, ker je določen del izpostavljen prevelikemu navalu pacientov. Kaj več v takih primerih, kot napisati napotnico, je nemogoče. Kaj pa storiti? Analiziral sem vseh 28 evropskih zdravstvenih sistemov na primarni ravni. Največji preboj je naredila Estonija, zato porabila 15 let in ne 2 meseca, kot si to zdaj predstavljajo pri nas. Postopoma so dogovorno nadgradili sistem, združevali posamične prakse, vključevali medicinske sestre,nki so prevzemale določene aktivnosti, podaljšali delovni čas in za to zagotovili tudi finančna sredstva. Leta 2011 so še krepko zaostajali za nami! Za tako storitev, kot si predstavljamo, in tudi družinski zdravniki se strinjajo, potrebujejo 20 minut, in ker so pacienti vedno starejši, kdaj tudi več. Tako bi lahko na dan temeljito pregledali od 20 do 25 pacientov. Če bi vključili še medicinske sestre, bi se ta številka lahko približala 30. Če pa jih kdo mora pregledati več in ob tem opraviti še preglede na domu, potem je pač lahko samo prometnik.
Obstajajo bistvene razlike med regijamim v Sloveniji, po kvaliteti zdravstvenega sistema? Kako je na obali?
Kvaliteto merimo po treh indikatorjih vložkih, procesih in rezultatih. Če gledamo rezultate po regijah, je velika razlika med vzhodom in zahodom, ki je ne moremo razložit samo z ekonomskimi ampak tudi s socialnimi razlikami. Obalno kraška regija je po teh indikatorjih na vodilnih mestih. Preebivalci so starejši in tudi bolj zdravi. Živeti na obali je recept za daljše in kakovostnejše življenje. No, jasno je, da ne zadošča samo preselitev na obalo. Zagotovo pa vpliva klima, morje, sonce in tudi načina življenja, ki je lahkotnejše kot drugje. Kar se tiče oskrbe, je bolnišnica Izola, po več kot desetletju krvavih bojev dokazala, da je njen obstoj smiselen in tako danes nudi velik nabor kakovostnih storitev prebivalcem na obali in širšega področja.
Če bi imel v tem trenutku možnost, da v zdravstvenem sistemu narediš karkoli, kaj bi izbral?
Kot matematik se takim vprašanjem s če izogibam. Ta pogoj ni izpolnjen in ker ga niso izpolnili niti tisti, ki so mi ponujali različne položaje, sem že nekajkrat zavrnil povabilo. Nihče nima toliko politične zrelosti niti poguma, da bi dovolil predlagati spremembe, ki bi bile učinkovite. Morda je tak status quo vsem bližji in si želijo na pozicijah ljudi, ki znajo samo miriti razgrete glave. No, kaj bi pa lahko svetoval. Najprej je treba umiriti razgrete glave, ker je dialog tako vroč, da predlogi samo padajo na mizo, vedno novi, še preden se je o starih kdo pogovoril. Če se bomo zbudili še državljani, bo 2 milijona nezadovoljnih. In takrat ne bo junaka, ki bi se tega problema lotil. Vseeno lahko povem prvi in edini pravi ukrep: definirati osnovno košarico pravic in zagotoviti njeno pokritje z javnimi sredstvi!
Je zdajšnji minister pravi človek za to?
No, jaz sem mu iskreno čestital za pogum, in mu zaželel, da so mu tisti, ki so ga povabili, obljubili veliko, sicer bo težko dosegel premike. Ko sem proučeval zdravstvene sisteme, sem ugotovil, da so bile najuspešnejše tiste politične stranke, ki so reforme zdravstvenih sistemov predlagale že pred volitvami. In potem poskrbele, da so obljubo tudi izpolnile. Recimo Obama care. Tega v Sloveniji še nismo doživeli in politične stranke tega poguma, morda celo znanja, nimajo. Ves čas govorimo o ukinitvi prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, ne povemo pa, kaj bomo namesto ukinitve. Tako, kot če bi ukinili gledališča in knjižnice, pa ne vemo, kaj bomo namesto njih. Če nastopamo samo z ukinitvami nečesa, so naše reakcije takoj negativne. Začenši s predsedniki vlad in ministri za finance, ki so bili glavni nereformatorji zdravstvenega sistema.
V 19 letih dela v zdravstveni politiki si bil minister, državni sekretar, svetovalec na zavodu za zdravstveno zavarovanje. Katera funkcija je bila najbolj vplivna in si bil najbolj učikovit?
Sem zelo ambiciozen in si postavljam visoke cilje. Na vseh funkcijah sem dosegel veliko in pri vsaki je nekaj grenkega priokusa. Kot minister sem sicer imel kratek mandat, ker je vlada po 2 letih padla, a sem uspel s sodelavci pripraviti vse zakonske predloge. Kot svetovalec sem spoznal plačnika zdravstvenih storitev do obisti in to mi je v nadaljevanju kariere zelo koristilo, kot državni sekretar pa sem se uril v javni upravi. Od vsega začetka smo se trudili dopovedati, da je sistem v krizi in da potrebuje več sredstev, po 20 letih je upam, zdaj to jasno. No, sem pa na vseh funkcijah užival.
V čem si užival?
Delal sem z majhnimi, a prodornimi timi, uspelo nam je veliko spremeniti. A sem vsem, ki so začeli delati z mano, že prvi dan povedal, da je ta lahko tudi zadnji.
Od osamosvojitve se je na tem področju zamenjalo največ ministrov?
Mandat ministrov je prekratek za bistvene reforme. Da bi nekdo imel 2 mandata, je v bslovenskem prostoru nemogoče, ker imamo tak volilni sistem. Vrteli se bomo v krogu vse šibkejših koalicij in takrat najbolj trpijo sistemi kot so šolstvo, sociala in zdravstvo. Pravega konsenza tako pisana skupina ne bo nikoli dosegla. V igri, kjer se prepirajo trije ali štirje, izgubimo vsi. In to me najbolj skrbi.
Na wikipediji si opredeljen kot zdravnik in politik. Kaj si?
Obžalujem, da samo to dvoje, ker se celo življenje trudim za trojstvo, dvojstvu vedno nekaj manjka. Tri je zelo potentno število. Izhajam iz matematike, potem sem šel v medicino in zdaj se ukvarjam z managementov. Pri tem vselje ohranjam doseženo. Seveda je tudi nekaj politike, saj imam kilometrino, tudi diplomatskega jezika sem se nalezel. Upam, da imam pravo ravnovesje vsega in trudim se delovati na vseh treh področjih. To omogoča možganom, da so čili in v dobri formi.
Kaj delaš, ko ne delaš?
To so trenutki z družino, štiri odrasle hčere že s svojimi družinami. Potujem z ženo in prijatelji, kulturni dogodki in poskus slabe ure fizične aktivnosti na dan. To naj bi bilo približno dovolj za fizično zdravje.
Si sicer zdrav?
Upam, da sem dovolj zdrav.
Bojana Leskovar
