Mesec je naokrog, spet smo skupaj v kolumni in še vedno živimo sivo obdobje omejitev, jeze in strahu. Obdobje, ki ga vse pogosteje polnijo negativna čustva in strah vzbujajoči dogodki. Praktično podoživljamo scene filma »Contagion«, posnetega daljnega leta 2011. Film prikazuje epidemijo smrtonosnega virusa, ki izjemno hitro narašča. Medtem pa svetovna medicinska skupnost tekmuje v iskanju zdravila in skuša obvladati paniko, ki se širi hitreje kot virus sam. Kot večina ameriških filmov ima tudi ta srečen konec. Kdo ve, kdaj in kako se bo izteklo nam. Vsekakor pa film fascinira v natančni napovedi sedanjega obdobja.
Predvidevanje in natančnost napovedovanja je kombinacija znanja in intuicije, ki ob nepoznanih dogodkih vodi v uspešno in učinkovito razrešitev. Sprejemanje napačnih odločitev ali celo izogibanje aktivnosti pa ima pogosto daljnosežne posledice. V filmu izstopa vsaj ena pomembna razlika s sedanjim časom. V filmu ni izpostavljen problem zdravstvenega kadra v takih razsežnostih, kot jih mi doživljamo danes.
Žal je drugi val epidemije dokončno razgalil najšibkejšo točko našega zdravstvenega sistema, na katero smo dolgo opozarjali, a bili preslišani: izjemno pomanjkanje zdravstvenega kadra. Vsi strokovnjaki zadnjih dvajsetih let, ki so izpostavljali (ne)učinkovitost in korupcije kot srž težav, bi morali sedaj za vselej obmolkniti. Saj nam prav morala, etika in zaveza Hipokratovim načelom zdravnikov, medicinskih sester in vsega zdravstvenega kadra ohranja našo največjo vrednoto – zdravje. Vsi ukrepi, ki jih sedaj sprejema Vlada so usmerjeni v še obvladljivo obremenitev kadra. Zakaj nas je zdravstvenih delavcev tako malo ali premalo?
Ko so se nam v Sloveniji uresničile sanje samostojnosti, je približno polovica takratnih zdravnikov zaključila študij medicine v Sloveniji. V kolikor smo v procesu približevanja v EU postavili težko dosegljive kriterije za vstop zdravnikov iz tretjih držav, pa bi morali primanjkljaj nadomestiti s šolanjem svojih zdravnikov že v preteklem stoletju. Pot od bruca na medicinski fakulteti do samostojnega specialista namreč traja tudi 15 let. Za drugo medicinsko fakulteto smo morali vstopiti v novo stoletje in EU. Prav složnosti in neomajnosti vodilnih ljudi zdravstva in politike na Štajerskem gre zahvala, da smo dobili medicinsko fakulteto v Mariboru. Kot takratnemu podporniku fakultete idej po funkciji in dejanjih sem svojo vizijo udejanjil kot minister. Dosegel sem največji vpis na obe fakulteti v tem tisočletju. Žal so ga že leto dni po mojem mandatu spet znižali.
Celovito poznavanje zdravstvenega sistema in epidemiološko-demografske prihodnosti narekuje skrb za kakovosten in številčno zadosten zdravstveni kader. Razvoj umetne inteligence in tehnoloških znanosti bo lahko zdravstvene potrebe državljanov nekoliko omilil, a ne odpravil: človeške topline in bližine ne bo možno nadomestiti. Investicije v zgradbe in opremo so potrebne, a desetletna prioriteta mora biti vlaganje v kader. Investicija v tretjo medicinsko fakulteto, vpeto v mednarodno mrežo EU, bi bila cenejša od izgradnje katerekoli nove bolnišnice. Predstavljala bi dokaz, da smo se v letošnjem letu tudi kaj naučili – potrebno je vlagati v lastno znanje, veščine in kader.
Naj mi bo v sklepu dano skočiti v prihodnost, upam da bližnjo. Odprtje tretje medicinske fakultete v okviru Univerze na Primorskem.
To ni utopija, tudi niso sanje, v kolikor bomo na Obali zmogli poguma, složnosti in preskoka lokalnih ograjic. Prav promocija inovativnosti, usmeritev v znanje in razkritje intuicije nas bo ohranila v svoji biti. Gradimo na lastnem genomu in se prodorno prilagodimo izzivom okolja.
Dorjan Marušič
