Dorjan Marušič: Solidarnost

Deli novico s tvojimi prijatelji

Pred leti sem v okviru mednarodnega projekta predaval o temeljnih značilnostih in razlikah med posameznimi zdravstvenimi sistemi. Pri predstavitvi zdravstvenih sistemov članic Evropske unije sem izpostavil 14 let staro zavezo Sveta Evrope, da so temeljne vrednote zdravstvenih sistemov v Evropski uniji univerzalnost (nikomur ni onemogočen dostop do zdravstvenega varstva), dostopnost (dostop do kakovostnega varstva za vse), enakost (enak dostop do zdravstvenih storitev glede na potrebo in ne glede na etnično pripadnost, spol, starost, socialni status ali sposobnost plačila) ter solidarnost (vsi državljani prispevajo v sorazmerju s svojimi prihodki, v zameno pa imajo vsi pravično dostopnost do zdravstvenih storitev).

 

Prav slednja je podžgala začudenje, saj je poslušalcem prva asociacija solidarnosti bila sindikalno gibanje na Poljskem. Asociacija je preplavila razum in sprožila začudenje nad sindikalistično, celo socialistično usmeritvijo v Evropski uniji. V solidarni družbi je skrb vzajemna in usmerjena v ranljive posameznike ali manjše skupine. Zakaj mi je spomin ponovno prikazal prav to sliko? Preprosto, drugi val epidemije je v Sloveniji zamajal temeljne vrednote naše družbe, med njimi najbolj prav solidarnost.

 

Nespoštovanje strokovnih ukrepov varovanja sebe in s tem svoje okolice je odtegnilo zavore vlaku epidemije, ki dobesedno postaja vlak smrti. Posameznik je lastno odgovornost prenesel na sistem, na zdravnike, medicinske sestre in njihove sodelavce. Saj bodo zmogli, kar tudi dokazujejo.

 

V preskoku zavedanja nujnosti preventive na osebni ravni in prenosa skrbi na raven zdravljenja je posledično padla solidarnost, solidarnost do starejših, obolelih in krhkih sodržavljanov ter državljank. Priznati si moramo, osebni interes lastnega mikro sveta je zmagal.

 

Preden sklenem, moram opozoriti, da posledice na srčno-žilnem, pljučnem in duševnem sistemu preživelih posameznikov, tudi ob odsotnih simptomih, počasi postajajo javne in njihov kronični vpliv že predstavlja veliko skrb zdravstvenih sistemov.

 

Prišlo bo cepivo, postopno bomo dosegli čredno imunost in stopili v novo obdobje. Temelji pa bodo ostali razrahljani, padli smo na izpitu solidarnosti; skoraj vsak in skoraj vsi, dovolj da so razpoke v našem skupnem spominu. Zato ne bodimo presenečeni: karavana bo šla naprej, kapital se bo spet razbohotil, socialno-ekonomske razlike v družbi pa se bodo še povečale. Doklej še tako?

 

Dorjan Marušič