Mejni spor je za prebivalce, ki živijo ob meji, neprijeten občutek. Ali mi lahko kot pravnik preprosto razložite, v čem je pravzaprav smisel arbitražnega sporazuma? Leta in leta je bila to prva tema v politiki in medijih, zdaj pa kot da je izginila za vedno.
Vrniti bi se moral v leto 2006 ali še prej, pred nastankom arbitražnega sporazuma. Takrat je bilo ključno vprašanje, kako se lotiti reševanja mejnega spora med Hrvaško in Slovenijo, arbitraža je namreč samo eden od možnih načinov. Še vedno sem prepričan, da je izvirni in glavni greh, da arbitraža ni bil pravi način. Zakaj ne? Ker ima odločitev arbitraže, žal, v praksi manjšo težo kot sodna. Če upoštevamo tradicionalno obnašanje sosede, smo lahko pričakovali, da je ne bo spoštovala, če bo arbitražna odločba Sloveniji bolj v prid. Ko je prišlo do arbitražnega sporazuma, sem bil med tistimi, ki smo glasovali proti. Ne zato, ker bi bil apriori proti arbitraži ali arbitražnemu sporazumu, ampak zato, ker sem bil prepričan, da bi se lahko boljše izpogajali. Vemo, da se je predsedniku vlade, kasnejšemu predsedniku republike, mudilo iz različnih razlogov. Pristal je na marsikateri kompromis, tudi pod prisilo iz tujine, in sporazum je bil napisan, tak kot je, torej preslabo. Arbitraža je odločala, toda nepričakovano je izbruhnila afera zaradi pogovora med našim arbitrom, ki sicer velja za izjemnega pravnika, a priznava, da je bil naiven, in našo agentko. Hrvatje so to izkoristili in še pred razglasitvijo arbitražne odločbe od sporazuma odstopili, čeprav je arbitražno sodišče pojasnilo, da ni šlo za bistveno kršitev, ki bi vplivala na odločanje. Arbitražna odločba določa najprej kopensko mejo, ki ni tako problematična, z morsko mejo pa je razdelila piranski zaliv, približno tri četrtine Sloveniji in eno Hrvaški. Ni se odločila za sredinsko črto, kar je dobro, potem pa je morala razmejiti še teritorialno morje in najti izhod do odprtega morja, kar je rešila originalno s stikom, z “junctionom”. Dobili smo nekaj manj kot po sporazumu Drnovšek-Račan, zato Slovenija ni mogla biti pretirano zadovoljna, pa tudi razočarana ne. Mislim, da podobno velja za Hrvaško, kar pa je dejansko že pohvala te odločitve. Glede na vse okoliščine je bila ta odločba srednje dober kompromis, kar je običajno cilj interesnih pogajanj. Najboljša so tista, ki pripeljejo do rezultata, ki nobeni strani ni prav všeč, za nobeno pa ni pretirano slab. Kakšna bi bila razlika, če bi o tem odločalo Meddržavno sodišče v Haagu, za kar sem se zavzemal? To je najstarejše mednarodno sodišče, najbolj spoštovano, ki pri sojenju lahko uporabi tudi načelo pravičnosti, torej ex aequo et bono. Preprosto povedano je približno tako, kot da bi zdravnik poleg klasičnih metod zdravljenja uporabil tudi homeopatske, sodišče pa bi poleg mednarodnega prava, sodne prakse in običajev upoštevalo še vse ostalo, kar narekuje pravičnost, recimo zgodovinske razloge in podobno. Problem tega načela je, da se morata obe stranki glede njegove uporabe strinjati, a se takrat nista, politiki se po moje niso dovolj potrudili. Menim, da bi morali bolj pogumno vztrajati pri pogajalskem vzvodu veta na hrvaško včlanitev v Evropsko unijo, kasneje tudi v Schengenski režim. To je takratna Pahorjeva vlada sicer začela in bila potem deležna kritik, ne samo iz tujine, morda celo bolj doma. Zdi se mi, da se je takrat premier Pahor ustrašil. Nekajkrat sva se o tem kasneje pogovarjala. Omenil mi je telefonske klice iz Washingtona, iz Bruslja in drugod …
Pa ste mu verjeli?
(smeh) Odkrito rečeno, ne vem, ali je šlo samo za njegovo osebno željo, da si tako postavita spomenik s hrvaško predsednico Kosorjevo ali za kaj drugega. Vem pa, da je prezgodaj vrgel puško v koruzo, zato nekaj časa nisva govorila in izključen sem bil iz vseh posvetovalnih skupin zgolj zato, ker sem javno izrekel kritiko na arbitražni sporazum, nekateri so me zato pripisali desnici. Ampak tako je pač v naši politiki, ni še čas za sredino. Naj povem še to, da je arbitražna odločba ne glede na različne interpretacije njene veljavnosti nedvomno del mednarodnega prava, res iudicata, torej jo moramo vsi spoštovati. Nimamo druge izbire, kot da pri tem vztrajamo. Menim pa, da bo dokončna določitev meje možna samo za pogajalsko mizo, kjer bodo, upajmo, rešena ključna odprta vprašanja. Zlasti hrvaški politiki bi lahko potem pojasnili volivcem, da sicer ne priznavajo arbitražne razsodbe, ker je za njih nična, toda v luči dobrih sosedskih odnosov pristajajo na eno in v zameno dobijo drugo. Podobno bi lahko ravnali slovenski politiki, češ, še vedno vztrajamo pri arbitražni odločbi, toda prijateljsko smo pristali na pogajalski kompromis.
Še vedno pa je to tleči konflikt, žerjavica, ki se lahko spremeni v ogenj, kadarkoli ena ali druga stran to potrebuje.
Tega se zavedam. Če želimo zadevo rešiti pravično, je treba izhajati iz prava in pravičnosti. To, kar se Sloveniji dogaja v odnosu s Hrvaško že leta, ni pravično, vselej hlapčevsko popustimo. Imeli smo možnost veta, ko je Hrvaška vstopala v EU, tudi v primeru Schengena, pa smo ga umaknili in se upognili. Izgubili smo še zadnji adut, ko je bilo možno iskati pravico pred Sodiščem EU v Luksemburgu. Zame je bil svojevrsten šok, ker se je sodišče po mojem skromnem mnenju neupravičeno razglasilo za nepristojno, ker gre za članici EU in za kršitve temeljnih načel EU, od načela lojalnega sodelovanja, pravne države in tako naprej. Sodišče si je, preprosto povedano, umilo roke, je pa vendarle pohvalno omenilo, da morata obe državi spoštovati mednarodno pravo. To bo moralo upoštevati tudi Evropsko sodišče za človekove pravice pri odločanju o tožbah slovenskih in zdaj še hrvaških ribičev.
Še ena odločitev, zaradi katerih dvomimo v EU, ki neprestano zamuja priložnosti, da bi delovala tako, kot bi morala.
Morali bi delovati kot zdrava družina, a žal zelo bolehamo.
Tako kar naprej izgublja zaupanje, kredibilnost. Kot pravnika veva, da je treba spoštovati zapisano v zakonih. Tak je pravni red.
Pa še nekaj je, eno od nenapisanih načel EU, zapisanih v osnutku evropske ustave, da smo združeni v različnosti. Uradno smo sicer enakopravni, ampak eni so bolj. Velja tudi za Hrvaško, kar je pravzaprav pohvala njeni diplomaciji. Hrvaška politika zna združiti sile, ko gre za nacionalne interese, še posebej, če gre za Slovenijo. To sem videl v Kanadi, kjer sem študiral, njihova diaspora je bila bistveno močnejša kot slovenska. Proti koncu junija 1991, ko se je začel napad na Slovenijo, sem v Montrealu soorganiziral demonstracije, toda večina udeležencev je bilo Hrvatov, kar je svojevrsten paradoks. Takrat mi je marsikaj postalo jasno. Zanimivo, ko sem kot poslanec s provokativno pobudo predlagal vladi, naj v času vse bolj napetih odnosov med drugim odsvetuje Slovencem letovanje na Hrvaškem, sem doživel največji pogrom prav doma. Najbrž bi se mi tudi zdaj pripetilo podobno, razmišljal sem zakaj. Ker ima mnogo Slovencev vikende, hiše in stanovanja na Hrvaškem? Ali zaradi kapitalskih interesov? Slovencem manjka domoljubja, ki ga ne smemo enačiti z nacionalizmom. Imam se za svetovljana, Evropejca in Slovenca in nič slabega ne vidim v tem, da branimo svoje pravice, entitete Slovenije in družine EU, če že slednja tega ne stori v zadostni meri.
Pravo je zelo natančen študij, s katerim pridobiš smisel za analitičnost, raziskovanlnost, objektivnost, obenem pa verjameš, da se je treba odločati tako, kot je prav in ta prav izhaja iz prava. Politika je nekaj povsem drugega, zato mislim, da se pravniki ne znajdejo v politiki prav dobro. Vaš izlet v politiko je bil kar dolg …
Pet let, plus zgodba z Virantovo Državljansko listo.
Kakšna je bila politična izkušnja? Zdaj vam je najbrž jasno, kdo ima moč, kako in zakaj so nastajale nekatere odločitve.
Najprej moram povedati, kako sem sploh prišel v politiko. Tako, kot se morda najbolj spodobi. Ne na svojo željo in ne zaradi svojih ambicij. Bilo je aprila 2004, ko je iz vlade mag. Antona Ropa izstopila SLS in je bilo treba zapolniti nekaj ministrskih mest. Očitno je moj glas segel v deveto vas in celo v Ljubljano, ker sem se približno v tistem času pričel javno oglašati v zvezi s Hrvaško, pomorskimi in prometnimi zagatami, kajti takrat sem bil že zaposlen na Fakulteti za pomorstvo in promet. Tone Rop me je povabil na funkcijo ministra, dobesedno prek noči, čeprav poprej nikoli nisem pripadal nobeni politični stranki, niti komunistični. Sem generacija ’62, ko to ni bilo več nujno. Dobre pol leta sem bil minister, potem pa se mi je zgodilo tisto, čemur se reče zarečeni kruh, postal sem poslanec. Če bi me kdo vprašal prej, katere službe pa res ne bi želel opravljati …
… bi bila ta.
Ja, ta. Izvoljen sem bil za podpredsednika državnega zbora, sicer mlačne funkcije, ki pa ti daje občutek pomembnosti, ko se ugasnejo ministrske luči. Neverjetno je, kako hitro se človek navadi na tisto malo, kar je dobro v politiki. To vidimo tudi v današnji garnituri. Stopi ti v glavo, kar naenkrat je vse samo še egocentrizem in to se je zgodilo tudi pri meni. Tega nisem vedel, dokler mi soproga ni rekla, ti sploh ne veš, kako si se spremenil čez noč, doma si se obnašal kot minister in ko si bil podpredsednik, si bil užaljen, če te na kakšni proslavi niso pozdravili. Danes me je sram, a če to samorefleksivno priznaš, je greh manjši. Parlamentarna izkušnja pa se je izkazala tudi za zelo dragoceno.
Zakulisje je za pravnika sicer pretresljivo, za profesorja pa poučno. Študentom rečem, poglejte to in to določbo pomorskega zakonika. Jo preberejo, jaz pa jim potem preberem, kako se je glasila pred prvo obravnavo, pa po drugi obravnavi. Rečejo, ja, pa saj to je čisto nekaj tretjega in potem jim povem, kaj vse se je dogajalo v ozadju, od medresorskega usklajevanja med ministrstvi, političnega v parlamentu, pa razni lobiji in tako naprej. To je sicer normalno, a nepravniško, se pa dogaja povsod svetu. Kar je najbolj boleče spoznanje, zaradi katerega nisem več v politiki in upam, da tudi nikoli več ne bom, pa je ta tradicionalna sprtost med desnico in levico, ki ni več samo sprtost, včasih tudi sovražnost, grožnje, delitev na naše in vaše, na domobrance in partizane, rdeče in bele, takšne in drugačne in to kljub temu, da je sredina po filozofskih in religioznih izročilih, res zlata. Mi pa je nismo sposobni najti in prav to je bil bistveni razlog moje vrnitve v politiko leta 2012 z Državljansko listo. Šel sem v dobri veri. Dr. Gregor Virant je izhajal iz desnega političnega pola in je bil hkrati izvrsten pravnik, poznala sva se s fakultete in že nekajkrat sodelovala tudi v politiki. Žal je Državljanska lista zelo hitro izgubila sredinsko držo, pravzaprav takoj po volitvah.
Problem našega političnega prostora je toksičnost, trideset let od osamosvojitve, na katero se nismo znali odzvati, kaj šele zaustaviti. Na to sta zelo zgodaj opozarjala Tine in Spomenka Hribar.
To, milo rečeno nespodobno komuniciranje, ki je hujše kot nespodobno, se žal širi v vse politične in obče družbene sfere. Če te nekdo žali in si pametnejši, odnehaš, se odzoveš na drug način, ne z žalitvijo. Če reagiraš na isti način, smo tam, kjer ni muh, pristali smo na zelo nizek nivo komuniciranja in vsako leto je slabše, nad tem sem razočaran. Mislim tudi, da dobra politika ne more kar naprej napadati tiste, ki so bili prej na oblasti. V razvitih demokracijah, ko dobiš oblast, kot se temu reče, pozabiš na tiste, ki so bili prej in delaš na svojih projektih. Ne pa, da ne zamudiš nobene priložnosti, da se ne bi spotikal ob prejšnjo oblast. To je naloga opozicije, da pljuva, nagaja, kritizira, ne pa naloga koalicije in tega tudi novopečeni “svobodnjaki” še niso ponotranjili. Zakaj ne? Ker največkrat nimajo političnih izkušenj. Upam, da se bodo tega naučili, če ne, bodo tudi oni končali na smetišču zgodovine.
Kot pravite sami, je bila, za nazaj, vaša petletna izkušnja v politiki na nek način travmatična. Ugotovili ste, da ste se okužili z oblastjo, s privilegiji, z dejstvom, da lahko počete kar hočete, ker lahko. Znanec je priznal, da mu je godilo, ko so prišli ponj z avtomobilom, ga posadili v prvo vrsto …
Neskončno fajn je, res.
Kaj pa se zgodi potem, ko odidete z odra in luči ugasnejo?
Odšel sem, sam sem se tako odločil, zaradi družine nisem hotel še enkrat kandidirati za poslanca. Soproga mi je brez dlake na jeziku povedala, da to ni življenje, tudi ona je kot sodnica čutila to, da sem v politiki. Pozno leta 2008 sem se vrnil na fakulteto in ker je bilo proti koncu semestra, sem s predavanji začel februarja. Nekaj mesecev sem delal pretežno doma in sin me je nekoč pobaral: Oči, bomo mi preživeli, zdaj, ko si ti brez službe? Meni je šlo kar na jok, razložil sem mu, kako je s tem. Takrat sem imel veliko časa za razmišljanje, preveč časa, da bi se lahko izognil depresiji. Priznam, zdaj je to javno, začel sem tudi preveč piti …
Ampak ravno v teh dneh je minilo šest let, odkar sem popoln abstinent. Sam sem se rešil iz zasvojenosti, kajpak s pomočjo najdražjih. Ni bil problem samo to, da nisem bil več v politiki. Več kot četrtina prebivalcev je pri nas okužena z alkoholom, toda to je že zgodba za kakšen drug intervju.
Mi smo »mokra« družba.
Tako je. In takrat sem imel čas, da sem tuhtal, ali ni tega morda preveč. Trajalo je še nekaj let, da sem se razmokril in vesel sem, da sem to naredil. Ampak vrniva se k mojemu odhodu iz politike in nekajletnemu premoru, ko se je postopoma vse skupaj umirilo, začel sem zopet predavati in pisati, potem pa me je pritegnilo povabilo nekaterih kolegov doktorjev in profesorjev, Turka, Lahovnika, Viranta, Šuštaršiča in še nekaterih, če se spomnite, da nekaj naredimo za našo domovino.
Ja, resetiranci.
Napisali smo odmeven članek za sobotno prilogo Dela z željo, da se oblikuje sredina. Takrat še ni bilo govora o nekakšnih sodelovalnih platformah, naftnih ploščadih in žerjavih, če sem lahko hudomušen. Izraz Resetirajmo Slovenijo se je prijel, poskušali smo jo resetirati, zagnati brez okvar in verjel sem, da nam bo to uspelo. Ena od mojih sugestij je bila, naj ne ustanavljamo politične stranke; ugotovil sem namreč, ne prvi, pred menoj že številni, da se stranka potem, ko zaživi, začne obnašati po svoje in se ne ozira več na ljudi.
Ali se zato tudi Glas ljudstva ni hotel organizirati kot stranka?
Moja želja je bila, da gremo na volitve kot gibanje. Prevladali so pragmatični interesi, s cmokom v grlu sem sodeloval pri ustanavljanju stranke, kot da bi slutil, kaj se bo pripetilo. Potem sem izstopil iz stranke in moja politična kariera je bila dokončno zapečatena. Podobno se je potem zgodilo tudi dr. Miru Cerarju.
Zanimivo, koliko pravnikov je v politiki.
Dr. Cerar mi je že pred leti razkril ambicijo, da bi vstopil v politiko. Ni me povabil k sodelovanju. Če bi me, ne bi sprejel, ker sem s tem opravil, on pa je najbrž vedel, da bi mu prej škodoval kot koristil. Glejte, spet Pavliha! Rekel sem mu: samo eno stvar ti svetujem, ideja je dobra, podporo imaš neverjetno, bil je na vrhu svoje strokovne kariere in tudi širša publika ga je poznala, če je le možno, ne naredi stranke. Ustanovil je lastno stranko in ta ga je požrla. To se bo verjetno zgodilo tudi s Svobodo, če ne bodo našli neke nove forme. Ne vem, kaj je recept, toda v 21. stoletju smo. Če se pogovarjamo o umetni inteligenci in za vsako stvar najdemo kaj novega, je morda tudi čas, da to storimo v politiki. Nekaj, kar bo bližje ljudem.
Kakšno je vaše mnenje o aktualnem političnem dogajanju? Leto dni imamo novo vlado, z bistveno manj sovražnega ozračja, kot ga je bilo pod prejšnjo, toda velik kredit, s katerim je začela nova koalicija, je porabljen.
Trije razlogi so, da nas je tudi ta politična opcija razočarala. Prvič, koalicija preveč časa izgublja za napadanje opozicije in obrambo pred njo, kar je popolnoma nepotrebno. Drugič, preveč pozerski so, nekaterim poglavitnim akterjem je očitno to stopilo v glavo. Tretjič, nimajo dovolj ali sploh nobenih izkušenj v politiki, pa tudi strokovno prepogosto šepajo.
Na koga mislite?
Na predsednika vlade, predsednico državnega zbora in še koga. So določene zadeve, ki so neokusne. Partner ali partnerica predsednika ali predsednice ne more biti bolj v ospredju, kot je on sam. Ko si enkrat v politiki, imaš na voljo tudi svetovalce za odnose z javnostmi, ki ti bodo po potrebi tudi povedali, kako se primerno obnaša, če se te seveda ne bodo bali.
V tem primeru dvomim.
So nenapisana pravila, ki jih kot politik moraš poznati in upoštevati. Nikoli mi ni kot ministru padlo na pamet, da bi se zvečer pojavil na kakšni zabavi ali v disco klubu, kar smo v preteklosti že videli. Na nek način moraš živeti tako, da bi lahko vsak trenutek nastopal na televiziji. Kot da si v resničnostnem šovu 24 ur na dan.
Eden od razlogov, da je finska premierka izgubila volitve, je bil tudi ta, da so objavili posnetek z neke zabave, kjer se je poljubljala z moškim, ki ni bil njen partner.
To je cena, ki jo plačaš za prestiž, ki ga imaš. Nisi roker, ta lahko počne kar hoče, tudi neumnosti. Če danes gledam nazaj, čeravno je najlažje biti general po bitki, sem vse bolj prepričan, da je človek lahko državnik šele tedaj, ko je moder, to pa postaneš z leti.
Ko ste vstopili v politiko, ste imeli 42 let.
Pri šestdesetih letih bi bil bistveno boljši politik, minister in poslanec. Egotripa, kot ga vidimo pri zdajšnji politiki, pa tudi pri nekaterih prejšnjih, je bilo v času Janševih vlad manj, kdo ve, zakaj.
Seveda. Tam je prostor samo za en ego.
Drugim najbrž ni bilo niti dovoljeno, da zrastejo. Če pa, jih porežejo. Pa ne samo na desnici.
Kaj naj torej s to politiko? Če prideš kot novinec, si amater, nespreten, neizkušen. Če si dolgo v politiki, ti, kot pravite, stopi v glavo in se predvsem sončiš v soju žarometov. Večina ima težave s tem, da bi upoštevali strokovnjake in tiste, ki vedo več. Kdo je bil dober politik pri nas? Pa naj ne bo to takoj Drnovšek.
Dr. Drnovšek je prerasel v državnika, ko je postal predsednik republike in je sočasno tudi resno zbolel. Najraje se spominjam tistega Drnovška, ki je svojemu delu dodal tudi duhovno dimenzijo, vidnega človekoljubja, je pa sestavil koalicije, ki se jim še danes čudimo.
Funkciji predsednika republike in vlade sta si zelo različni. Kot predsednik države nisi (ne bi smel biti) zavezan nobeni politični opciji in je ta pozicija lahko bistveno bolj državniška, zato mislim, da bo Nataša Pirc Musar dobra predsednica. Zanimivo, tudi ona je pravnica.
Zaenkrat jo lahko pohvalimo. Javno sem sicer podprl dr. Anžeta Logarja in bil spet deležen cunamija, sem pa tudi povedal zakaj. Prijetno me je presenetil kot zunanji minister. Ministri imajo svoj strateški svet, ki ga preveč pogosto oblikujejo po strankarski liniji, tako ga je tudi ministrica Fajonova. On pa ne. Kar nekaj nas je bilo, ki smo imeli domnevno drugačne politične nazore, v mojem primeru bolj sredinskega, bi rekel. Ko sva se pogovarjala, sem imel občutek in ga še imam, da želi zgraditi most med desnico in levico, a kmalu bo imel priložnost, da to tudi dokaže.
Kdo je torej lahko dober politik?
Pred desetimi, petnajstimi leti sem mislil, da je treba v politiko privabiti bistveno več strokovnjakov. Seveda je stroka eden od kriterijev, toda danes menim, da je premalo profesionalnih politikov, tistih, ki bi se odločili za takšno kariero in se ji tudi dolgoročno povsem posvetili, z glavo in srcem. Nekaj jih je, denimo Milan Kučan, Borut Pahor in Janez Janša, potem pa se že skoraj konča. Potrebujemo ljudi, ki so vešči tega poklica, hkrati pa morajo biti obdani s strokovnjaki. Ko sem bil prometni minister, je bilo zame znanje pogosto cokla, zato sem bil drobnjakarski. Zlasti kar se pomorstva tiče, vprašanje Luke Koper, pa koncesijske pogodbe, pa ideja, da bi oblikovali obalno stražo, pa meja s Hrvaško. Preveč sem se vmešaval v podrobnosti. Dober politik tega ne sme početi, ker mora videti zlasti celoto.
Njegova slika mora biti širša.
Paradoksalno, bolje sem se odločal na področju cestne infrastrukture, o kateri nisem vedel skoraj nič, sem pa znal razlikovati zrno od plevela. Hitro sem se naučil, koga moram poslušati na ministrstvu. Že takrat smo imeli probleme z gnečami na cestah, razmišljali smo o razvojnih oseh, nesrečni primorski avtocesti do Dragonje itd. O teh stvareh sem se lažje odločal. Na žalost se po vsakokratnih volitvah dozdeva, da nova garnitura zamenja vse, do zadnje snažilke, kar je izjemno škodljivo za državo in ljudstvo.
Ali je fakulteta nekakšna oaza miru po politiki? Predstavljam si, da se tudi tukaj marsikaj dogaja, najbrž pa ne v takih razsežnostih kot v politiki.
Vsekakor. Po vseh pestrih življenjskih in kariernih izkušnjah končno vem in znam živeti smiselno, nenazadnje prav zdaj o tem pišem knjigo. Sem predvsem človek, predan soprog, ponosni oče hčerke in sina, knjigoljub, pisec, pravnik, učitelj in raziskovalec. Vse to najlažje udejanjam na univerzi in fakulteti, kjer me osmišlja poučevanje mladih in raziskovanje, pa ne zgolj v okviru pravnih predmetov, ki jih predavam, temveč interdisciplinarno in internacionalno. Žal je tudi v akademskem okolju vse več nepotrebne birokracije, zaradi katere univerze izgubljajo svojo avtonomnost, kar je prikrita politizacija, toda s tem se naj ukvarjajo zlasti vodilni kadri, jaz sem svoje opravil. V zadnjem letu smo s kolegicami in kolegi z naravoslovnotehniške in filozofske fakultete ljubljanske univerze zasnovali nov “revolucionarni” predmet, ki ga bomo začeli izvajati v poletnem semestru naslednjega študijskega leta. Imenuje se Celostno razmišljanje in delovanje, pri katerem se bom denimo jaz posvečal osnovam vseobsežne vzgoje oziroma logopedagogike, lateralnega ali ustvarjalnega razmišljanja, holistične retorike in nove nastajajoče paradigme onkraj materialističnega pogleda na svet. Tudi v tem vidim pomemben smisel in se nadvse veselim novega podviga.
Biti profesor na pomorski fakulteti, v deželi, ki ni pomorska, saj nas deset kilometrov morja vendarle ne uvršča med pomorske, je pravzaprav svojevrsten paradoks.
Pravite, da sem torej kot nekakšen morski prašiček (smeh), ki nima nobene zveze z morjem in tudi s prašiči ne. Je pa ljubko poimenovanje. V mojem primeru ni tako hudo ali pa smešno, ne glede na moj priimek. To namreč ni samo pomorska, je tudi prometna fakulteta, tudi logistična. Zanimivo, izjemno povpraševanje je po tovrstnih znanjih, nobenih težav glede vpisa nimamo, pa čeprav imamo samo 46,6 km obale in malo pomorskih akterjev. Nekaj smo jih uspeli zavoziti kot na primer Splošno plovbo. Še vedno mislim, da je tudi majhen morski bazenček za nas bolj pomemben kot na tisoče kilometrov obal in otokov za Hrvaško. Z morjem smo bili vedno usodno povezani, imamo ga v grbu in včasih rečem, nismo na sončni strani Alp, marveč na morski strani Triglava. Zame je to dodaten izziv, širiti pomorsko miselnost kontinentalnega naroda. Še ena zanimivost, moja prva služba je bila Splošna plovba leta 1986 in 1987, ampak nisem bil zadovoljen, ker se je takrat že potapljala. Se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da Slovenija ni pomorska država, drži pa, da je premalo pomorska. Resolucijo o pomorski usmeritvi republike Slovenije smo sprejeli še pred osamosvojitvijo, marca 1991. Na dveh straneh je na kratko in jedrnato napisano, v katero smer naj bi šla naša država oziroma politika, od koprskega pristanišča do zaledja, na nek diplomatski način je drugi tir poudarjen že tam, pa varovanje morskega okolja, pospeševanje znanosti in pedagoške dejavnosti na področju pomorstva. Na žalost je bilo uresničeno malo zapisanega.
Glede na to, da ste priseljenec iz Ljubljane, vas ne bom vprašala, po kolikem času so vas domačini povabili na večerjo …
To pa niti ne bi vedel, kdaj. Zagotovo so me naprej povabili ženini starši.
Na obalo je po volitvah prišla na oblast nova politična garnitura. Mislite, da bodo stvari šle v pravo smer? Turizem, pristanišče, še kaj.
Po naravi sem optimističen, sem pa tudi naiven. Zame je to dobro, ni pa stvarno. Dobro je za duševni mir, če se odmakneš od dnevnega dogajanja. Je pa res, da se popolnoma ne moreš. Ne samo zato, ker veliko vem, imam tudi veliko izkušenj in mi zadostuje pet minut poročil na televiziji, bežen pregled drugih medijev, da vem, kaj se dogaja. Če odmislim svoj prirojeni optimizem in naivnost, potem pa nisem preveč optimističen, ker se določenih projektov zdajšnja politika loteva zaletavo, brezglavo. Recimo ustanovitev novega letalskega prevoznika, za katerega že vnaprej pravi, da bo imel šest let izgube in hkrati sanja o javno zasebnem partnerstvu. Za božjo voljo, kje pa so tehtne študije, je morda kdo vprašal našo fakulteto za mnenje ali je vedno pri roki samo en strokovnjak z ekonomske fakultete za vse potrebe? Tako kot je bil zdajšnji predsednik uprave Luke Koper politično nastavljen, bo očitno tudi na isti način odšel oziroma je kar sam odstopil. In spet bomo dobili politično nastavljenega predsednika uprave. In to je slabo. Zakaj je treba vse zamenjati? Zakaj uveljavljati reforme le zato, da nekaj reformiraš? Hkrati pa mi kot pravniku in nenazadnje možu sodnice, ni vseeno, če premier obljublja povišice sodni veji oblasti, potem pa že naslednji dan požre obljubo, ker ni preveril, ali je to sistemsko sploh mogoče. Teh primerov je kar nekaj. Nisem optimističen, ampak upanje umre predzadnje, zadnji gremo mi.
Toliko amaterizma v politiki, kot ga je zdaj, ni bilo nikoli.
Se strinjam, dvakrat podčrtam in še klicaj dodam.
