Dr. TATJANA RODICA DUMAS: ”SLOVENIJA JE MOJ ČETRTI OTROK”

ZALJUBILA STA SE …

Tatjana je tisto poletje 1967 kot študentka prvega letnika angleščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani delala na recepciji Hotela Lucija in se veselila, da bo čez dva tedna odpotovala v Pariz. Pri tem ji je pomagala nona, ki je nekoč v Lurdu spoznala starejšo Parižanko, spoprijateljili sta se in za kakšen mesec ji je v varstvo zaupala lepo vnukinjo. Tik pred večerjo sta tistega usodnega dne v hotel vstopila turista, nič kaj urejena fanta v natikačih in vodja recepcije je študentki namignila, naj jima pove, da zanju nimajo sobe. Ko je čedni Robert Dumas Tatjani Rodica na recepcijski pult položil svoj potni list, je videla, da živi v Parizu in je po poklicu inženir.

Tako se je začela pisati življenjska zgodba z osem let starejšim fantom. Ob njenem prihodu v Pariz jo je pričakal lepše urejen kot v Luciji in ji z zelenim cabrioletom Sunbeam vsak večer razkazoval lepote mesta. Potem je s svojo bogato družino, bili so podjetniki v Saint Chamondu, prišel v Piran, zaročila sta se v Izoli, Robert pa je po običajih, ki so veljali pri njih doma – v fraku in z belimi rokavicami, Tatjanino mamo zaprosil za njeno roko.

Mama je pomislila, da ima morda kakšno alergijo, saj poletje res ni primeren čas za rokavice. Odšla sta v Francijo, kjer sta se v Saint Chamondu, kjer Tatjana živi še danes in kjer jo v njeni prijazni hiši odprtih vrat že leta obiskujejo številni Slovenci, tudi poročila. Kakšen teden pred poroko so Robertovi starši priredili imenitno spoznavno večerjo in tam jo je nekdanji predsednik vlade v času Charlesa de Gaulla, Antoine Pinay – takrat že župan in zato tudi matičar tega mesta, zaprosil, naj »ta mlada« kaj zapoje v slovenskem jeziku, da bodo slišali, kako zveni njen jezik. Tatjana je vstala in zapela »… vstanite v suženjstvu zakleti, ki jarem vas teži gorja … «, zapela je Internacionalo.

Zbrani buržuji so se nemo spogledovali, njen Robert se je smejal, poročila sta se seveda kljub temu in za darilo je od slavnega matičarja dobila potni list in francosko državljanstvo. Prvih pet let zakona sta z možem živela v Parizu. Tatjana je doš tudirala, a že v prvem letu na Sorboni 1968 doživela »drugo francosko revolucijo« in se v času študentskega upora, ko celo študijsko leto sploh ni bilo izpitov, dobesedno na barikadah naučila francoščine, ki je prej ni znala. Hudo ji je bilo, ko je sedaj že pokojni mož, moral prevzeti vodenje domačih podjetij in sta se iz mondenega Pariza preselila na francosko podeželje v Saint Chamond, ki pa ga je sčasoma vzljubila.

Rodila je tri, zdaj zelo uspešne sinove.

Vsi odlično govorijo slovensko, tudi varuške njenih sinov so bile pri njih doma vedno Slovenke, pogosto je za daljša obdobja k njim iz Pirana prihajala njena mama. Danes 53 letni Anthony vodi filmsko produkcijsko podjetje Webedia, ki ima 400 zaposlenih; 51 letni Igor Dumas je v vodstvu avtomobilskega koncerna Stelantis in je bil pred leti izbran za managerja leta v Franciji ter takrat s ponosom povedal, da je njegova druga domovina Slovenija; najmlajši, Eric-Alexie, star 48, pa je nekdanji vodja kriminalistov pariškega okrožja in zdajšnji policijski ataše na francoski ambasadi v Bangkoku. Tatjana ima sedem vnukov in vsi imajo slovanska imena: Dimitrij, Roman, Anuška, Ljudmila, Alja, Milan in Saša. Vsi tudi radi prihajajo v Piran. S

SLOVENIE, MON PAYS IN MOJA LJUBEZEN

Tatjanin mož bi bil lahko ljubosumen samo na Slovenijo, toliko časa ji je ta »četrti otrok« ali »ljubimec« jemal od 2001, odkar je naša častna konzulka. Časa, ki ga je Sloveniji namenjala z veliko osebne zavzetosti in šarma, ki ga premore kot Primorka. In prav ta šarm bi, meni Tatjana, »če bi ga premogli več, Slovencem lahko bolj odpiral vrata v Franciji, 6. trgovinski partnerici Slovenije«.

Tatjana je po naravi povezovalka, rada pomaga in njena humanitarna dela so bila opažena in nagrajena. Med vojno v Bosni je s pomočjo poslovnih partnerjev njenega moža tja dostavila 36 tovornjakov oblačil, hrane in drugih nujnih potrebščin. Leta 1997 je bila Darovalka leta in je priznanje prejela iz rok Štefke Kučan. Leta 2017 jo je takratni predsednik Francije François Hollande odlikoval s priznanjem za zasluge – Ordre National du Mérite, ki je skupaj z Legijo časti edina francoska nacionalna medalja, ki jo dobijo tudi vsi ambasadorji, ko zaključijo svojo štiriletno funkcijo v Franciji.

S posebno čustvenostjo se Tatjana Rodica Dumas spominja dveh mladih primorskih fantov, ki sta bila zaradi prevažanja droge v Lyonu pred leti obsojena na 10 let zapora. Ne le, da jima je pomagala pri menjavi zapora, kjer sta bila sprva zaprta v nemogočih razmerah, pomagala je tudi pri ponovitvi sodnega procesa, ki jima je čas za zapahi najprej skrajšal z desetih na 4 in nato na 2 leti. V teh dveh letih ju je vsak torek obiskovala. Obiskovali so ju tudi njeni študentje, ki so ju učili francoščine. Še danes ohranja stike z njima in sta ji kadarkoli v pomoč, ko pride v Piran. Ponosna je na številna tradicionalna junijska srečanja konzulatov v Lyonu: kar 83 jih je, od tega je 30 častnih konzulatov in na teh dogodkih velikokrat sodelujejo predstavniki različnih slovenskih občin. Veseli jo misel na številna kulturna prepletanja dveh držav – gledališke, likovne in glasbene umetnosti. Spominov na kulturne izmenjave, po bratenja mest, druženj so polni fascikli, kjer skrbno spravlja zapise o dogodkih, ki so zaznamovali njeno življenje. Med njimi hrani tudi zelo poseben NSK diplomatski list skupine Irwin. Trenutno sta v njenih mislih projekta pobratenja dveh smučarskih središč – Meribel in Kranjske gore ter občin Sete in Koper.

V Kopru se je namreč rodila babica velikega francoskega pesnika Paula Valerya. Kaj je tisto, kar Tatjana Rodica Dumas najbolj pogreša v Franciji? »Biti tu, to pogrešam.«