Igor Štamulak je znan obraz Gledališča Koper. Občinstvo ga pozna predvsem po njegovih vrhunskih interpretacijah, prijatelji in sodelavci pa tudi po njegovem smislu za humor, zabavljaštvu in toplini.
Tokrat mu te socialne veščine ne bodo kaj prida pomagale, saj se je skupaj s sodelavci lotil predstave Indijc hoče u Bronx, ki je vse prej kot lahkotna igra. Premiera bo v petek, 7. januarja.
December je čas, ko se ozremo nazaj in ocenimo, kakšno je bilo iztekajoče se leto. Kakšno je bilo Igorjevo 2021?
Leto 2021 je bilo zelo plodovito. Končali smo veliko projektov in bili pri tem uspešni. Prejeli smo številne strokovne nagrade, za predstavo Jugoslavija, moja dežela (G. Vojnović) jih je bilo skupaj osem. Tu so še predstave, ki smo jih zaradi zaprtja gledališč namesto pozimi ali spomladi igrali v poletnih mesecih, v času Primorskega poletnega festivala. To je bilo zelo pomembno, saj smo tako izpolnili obveznosti do abonentov. Dobro je bilo tudi za nas, saj smo končno lahko stopili na oder, tako ostali v kondiciji in ponovno okusili stik z občinstvom.
Eden izmed ustvarjalnih presežkov minulega obdobja je omenjena Jugoslavija, moja dežela. Kakšno izkušnjo je prinesla?
Jugoslavija, moja dežela je pokazala, da smo še vsi nekako jugonostalgiki. Kamor koli pridemo, se ljudje z veseljem ali tegobno spominjajo obdobja bratstva in edinstva. Vsak, ki je doživel to obdobje, se v predstavi tudi prepozna. Naš namen ni bil obujanje Jugoslavije, predstava je v resnici družinska saga. Ampak s tem, ko smo obudili nekdanjo skupno državo, smo obudili tudi vse družinske sage, ki so se najverjetneje zgodile številnim, ko je Jugoslavija začela razpadati.
Trenutno poteka študij predstave Indijc hoče u Bronx (I. Horovitz), v kateri boš moči spet združil z Blažem Popovskim in Makom Tepšićem, s katerima si sodeloval že v predstavi Služkinji (J. Genet). Kaj lahko pričakujemo?
Z Blažem in Makom smo se ujeli že pri projektu Služkinji. In čeprav se tudi tokrat njuna lika
spravita na mojega, je tema povsem drugačna. Lotevamo se rasizma in nasilja v družbi, kar je zelo aktualno, če hočemo ali ne. Pomislimo samo na to, kar se je pred kratkim dogajalo čisto blizu nas, v Dragonji. Te male ljudi, ki se odpravijo na pot s trebuhom za kruhom, s telefonom v žepu ali brez, želim upodobiti v svojem liku. Koliko malih dram se zgodi tem ljudem, a nikoli ne bodo prišle do nas? Prav te male drama bi radi uprizorili na odru Gledališča Koper. Želim si, da bi občinstvo, ki bo gledalo predstavo Indijc hoče u Bronx, razumelo, da morajo imeti vsi ljudje možnost za to, da živijo in ljubijo, ne glede na to, od kod prihajajo.
Za to predstavo se učiš tudi hindijščine. Kako ti gre?
Imam srečo, ker je sistem stavkov zelo podoben našemu. Je pa težava, ker je veliko polglasnikov in različnih samoglasnikov, in vse to je treba obvladati. Vendar imamo dobrega lektorja in mislim, da mi uspeva. V resnici pa mislim, da je gledališče medij, ki ne potrebuje prevajalca. Ko igramo z besedami, igramo predvsem s čustvi, in če smo pri tem dobri, gledalec ne potrebuje prevoda.
Kaj si želiš za leto 2022?
Mislim, da tisto, kar si želimo vsi: se vrniti k samemu sebi.
Matej Sukič
