Kot pojasnjuje Matej Oset, generalni direktor družbe 2TDK, obljube, ki so bile dane, ostajajo: »Proga bo prevozna v marcu 2026, kot je bilo javnosti predstavljeno tudi letos aprila. Na projektu smo naleteli na velike izzive: veliko strokovnega znanja, časa in energije smo vložili v ustrezno in varno premoščanje kraških pojavov. Posebno pozornost smo namenjali tudi ustavitvi plazenja hribine v Glinščici, a še vedno ostajamo zavezani cilju, da bo proga prevozna v marcu naslednje leto, dokončanje vseh del pa je predvideno septembra 2026. Ob tem pa bi posebej želel izpostaviti, da kljub temu, da gre pri projektu Drugi tir za večleten projekt, ostajamo zavezani temu, da se projekt ne bo podražil. Naj spomnim na to, da je v začetku poletja družba 2TDK uspešno pridobila dodatnih 156 milijonov evrov nepovratnih evropskih sredstev in da evropske institucije, ki tudi budno spremljajo projekt, le-tega predstavljajo kot primer dobre prakse.«
Med gradnjo se je naletelo na več kot 90 kraških pojavov. Za 5 pojavov v predorih je bilo treba izvesti zahtevnejše premostitvene konstrukcije. Za 1 kraški pojav, ki smo ga odkrili na površinskem delu trase ob zaključku izkopov, pa bo prav tako treba izvesti ustrezno premostitev. Najdaljši podzemni most je v dolžino meril preko 40 metrov, vsi podzemni mostovi pa so se gradili več kot 100 metrov pod zemljo v 6-kilometrskih predorih. Na trasi drugega tira se je sicer naletelo še na 7 kraških pojavov, ki so potrebovali premostitve daljše od 15 metrov. Rešitve za premostitve do 15 metrov so bile vključene v projektno dokumentacijo, medtem ko so vse razdalje, daljše od 15 metrov, zahtevale posebne rešitve in večmesečno delo strokovnjakov geodetske, gradbene in inženirske stroke, saj pred pričetkom del kljub vsem opravljenim raziskavam nihče ni mogel računati nanje.
Letos poleti se je naletelo na kraško vrtačo na površinskem delu trase. Za prečkanje te vrtače bo treba zgraditi premostitev v dolžini približno 35 metrov. Ker gre za geološko zahteven kraški pojav, je treba pred izvedbo premostitvene konstrukcije izdelati dodatne geološke preiskave in projektno dokumentacijo za izvedbo (PZI).
Verjetno največji izziv pa še vedno ostaja plazenje hribine v dolini Glinščice, kjer so bili prvi ukrepi za stabilizacijo terena že izvedeni. Po pilotih sledi zaščita hribine ob desni strani predora T1 z globokimi geotehničnimi sidri do 35 metrov, naredilo pa se bo tudi šest vodnjakov, ki bodo globoki 30 metrov, njihov premer pa bo znašal 6 metrov. Tudi za izvedbo dodatnih del v dolini Glinščice zaradi plazovitega terena, je bilo treba opraviti dodatne geološko-geomehanske raziskave in izdelati projektno dokumentacijo za izvedbo. Gradnja vodnjakov v dolini Glinščice bo zaradi narave terena tudi zelo zahtevna in pomeni velik gradbeni izziv.
Matej Oset še izpostavlja: »Kljub številnim izzivom, katerih nismo mogli predvideti in se jih je odkrilo med samo gradnjo, smo ponosni na to, da projekt teče kot je bil zastavljen. Marca prihodnje leto bo proga pripravljena, dokončane bodo tirne naprave, da se potem lahko prične začetek testiranj.«
