Po drugi strani pa se veliko dela, potrebno je zaključiti nekatere projekte in načrtovati nove. Tudi v šolah kar teče izpraševanje in polna zaposlenost otrok. Nekateri naravnost vroči dnevi omogočajo sprehode in sprostitve v naravi. Na njivah in vrtovih se pripravlja setev za novi čas. To je odličen čas za študij, disciplinirano delo, za nekatere ljudeh pa je breme. Pritiska v glavo in telo. V tem smislu je depresiven čas, ki ustvarja neizrečenost, trdoto, strah, razočaranje.
Vse to se meša s spominom na pokojne in smrt. Ta je lep in naporen, ker odkriva bogastvo, ki so ga pustili za sabo in rano odhoda. Prav je, da se zberejo družine in poglobijo spomin na korenine in prednike, ki so hodili pred njimi in jih zaznamovali. Ni bilo vedno vse najbolj prav, vendar naj bodo pokojni v miru in spravljeni z novimi rodovi. Spomin na svetnike in ljudi, ki so bili resničen zgled življenja, rože, sveče, molitev, pogovor, vse to pomaga poglabljati stik s temi osebami in skrivnostjo, v katero so oviti. Prevladujoča potrošniška misel sicer beži od mrtvih in od smrti, vendar je velika modrost, da ostanejo živi v spominu in svojem sporočilu. Drevo ne more rasti brez korenin, če smo še tako moderni.
Ko se zamislimo in se pogovarjamo o ljudeh, ki so živeli z nami in pred nami, se vprašamo tudi o svojem življenju, kaj ima resnično vrednost in kako živimo, koliko je v nas človeškosti in kaj nam prinaša zadovoljstvo za daljši čas. Vsekakor imajo prednost odnosi in življenjska harmonija telesa in duha. To, kar postane dar in globlja vez. O tem govori priljubljen svetnik Martin, ki ni le skrbnik dozorevanja vina in drugih sadov, ampak tudi zavetnik dobrote. Kot je dal revežu pol svojega vojaškega plašča, tako ostaja dobrota luč in veselje na obrazih vseh, ki jo delijo in so je deležni. Pozna se tudi v skupnosti, ki diha z drugačnim duhom, če so ljudje odprti drug do drugega in skrbijo za tiste, ki so najbolj šibki. Dobrota prinaša toplino v čas, ki postaja vse bolj hladen in vlažen.
Tone Pavček je predstavil to vzdušje:
»Iz hrupa mesta selim se v tišino
jesenskih polj, k ponižno dobrim tlom,
ki kasno sonce neži jih s toplino
za mili čas med budnostjo in snom.
Tu v krhki zgradbi tihega besedja
mi bodo peli preostanki ptic
visoki mir predzimskega zavetja
in zven še nenapisanih vrstic.
In ko bom eno roko dvignil k nebu,
na njej kot stih bo zazvenel večer,
in ko bom z drugo nizko v zemljo segel,
bo nanjo legel blagodejen mir.
