Kljub temu ne manjka ljudi, ki želijo slabo, sebi in prav tako tudi drugim, so mračni in zlonamerni. Ljudje, ki so ostri do sebe in se ne sprejemajo, so navadno taki tudi do drugih. Ob tem je očitno dejstvo, da se ljudje v starosti zelo težko spremenijo, zato se te negativne drže pogosto še povečujejo. Ostrost se spremeni v bes do sebe in do drugih.
Izraz dobrohotnost vsebuje odločenost volje, da bo delala dobro. To je širok odnos, naklonjenost. Vtisne se v spomin in nas zaznamuje. Prvi pogoj za to je, da se nehamo ocenjevati. Sprejeti moramo sami sebe in svoje življenje. Odpoved vsakemu ocenjevanju je predpogoj za dobrohotno ravnanje s seboj in z drugimi. Predvsem pa se moramo odločiti, da bomo to, kar smo. Po učenjaku Erazmu Rotterdamskem je sreča v tem, da smo, kar smo. V zreli dobi si ne smemo lagati o sebi. Sprejeti se moramo z vsemi danostmi, težavami in možnostmi. Hvaležni moramo biti za to, kar smo, in za podarjeno življenje, za vsak dan. Ob tej naklonjeni drži do sebe se gradi tudi naklonjeni odnos do drugih. Za vse to moramo stopiti v šolo za oči, da se naučimo gledati na stvarnost in dogajanje s prijaznim, občutljivim in zaupljivim pogledom. Kakor toplo jesensko sonce, ki vse obsije v prijetni svetlobi, moramo tudi negativnost v sebi prekriti z odejo ljubezni in nežnosti. To ne pomeni, da si nadenemo rožnata očala ali zapremo oči pred resničnostjo, ki je včasih težka in boleča. Videti moramo stvarnost takšno, kot je, vendar ji dati nežno in toplo večerno svetlobo, da bomo videli pozitivne stvari in se ne prepustili razkrajanju zaradi strahov.
Za takšno dobrohotnost je potrebna pot, določeno obdobje dozorevanja, podobno kot pri vinu, ko se postopno zlijejo v plemenito celoto tanini, alkoholi in vinska substanca. V tem moremo videti človeka, ki je šel skozi mlin življenja, da so se v njem zmlela različna nasprotja, predsodki, slabe izkušnje, omejitve. Njegova življenjska drža je šla skozi mlinske kamne resničnosti, zato je postal dobrohoten in ne sodi drugih. Odnos dobrohotnosti prihaja iz izkušnje in odločitve, hkrati pa je tudi dar, zato potrebuje podporo, Božjo in človeško. V delu Zločin in kazen Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega tema dobrohotnosti prežema vso zgodbo. Glavni junak, Rodion Raskolnikov, na začetku romana zagreši zločin, ki ga skuša opravičiti s filozofijo o omejenem pomenu človeškega življenja, vendar srečuje ljudi s svetlim upanjem in pogledom. Ena izmed teh je Sonja Marmeladova, ki uteleša altruizem in usmiljenje. Njena nesebična pomoč in vera postaneta ključna za Raskolnikovo moralno okrevanje.
Duhovnosti nas učijo, kako je mogoče z dobrohotnostjo ustvariti prostor, v katerem si ljudje opomorejo in dobijo moč, da začnejo znova. Predvsem pa živijo iz svojega osebnega vira in se ne ozirajo na pritiske drugih ter okolja. Odpuščanje osvobodi srce zamer, omogoča duhovno rast in notranjo harmonijo. Kako potrebni so taki ljudje v družinah in širši družbi? So kot ustvarjalci sončnega neba in podpore za mnoge podvige, zdravljenja ter nove začetke.
