Duševno zdravje razumemo šele, ko ga izgubimo
Ko nas boli zob, takoj ukrepamo. Ko nas boli duša, čakamo. Vztrajamo v prepričanju, da moramo najprej »resnično pregoreti«, da si zaslužimo pomoč. A notranja bolečina se ne umiri, če jo ignoriramo – le preseli se drugam. V odnose, v telo, v način razmišljanja. Nekega dne ugotovimo, da smo prisotni v življenju, a nismo več zares živi. Da se smejimo, ker je to pričakovano, ne ker bi to čutili. In šele takrat razumemo, da duševno zdravje ni samoumevno – je nekaj, kar moramo negovati. Ni namenjeno le tistim, ki so »na tleh«. Namenjeno je tudi tistim, ki jim »nič ne manjka«, pa se vseeno počutijo prazne.
Tiho nelagodje in skrb zase
Veliko ljudi ne uporablja besed, kot so depresija ali izgorelost. Rečejo le: »Nimam več prave volje,« ali: »Vse mi je postalo preveč.« To sivo območje med »sem v redu« in »ne zmorem več« je najpogostejše – in ravno zato nevarno. A skrb zase niso velike spremembe. So drobna, a iskrena dejanja: vzeti si trenutek za tišino, ne samo za opravke. Spomniti se, da smo ljudje, ne stroji. Zmanjšati hitrost, še preden nas telo prisili v postanek. Priznati, da včasih ne zmoremo – in da je to znak zdravega realizma, ne poraz. Ko se spočije duša, lažje zdrži tudi telo.
Človek ni narejen za samostojno preživetje
Duševno zdravje ne raste v izolaciji. Raste v odnosih – v pogledih, kjer smo videni, v pogovorih, kjer nas nekdo posluša brez sodbe. V skupnostih, kjer ni treba igrati vlog. Eden največjih zaščitnih dejavnikov za duševno dobrobit je občutek, da nismo sami. Da se nam ni treba boriti v tišini. Včasih ne potrebujemo nasvetov, temveč le nekoga, ki nam reče: »Vidim te. Tu sem.« To je prav tako dragoceno kot katerakoli terapija. Podpora ni razkošje – je gorivo za vztrajanje. Vsak človek jo zasluži – tudi tisti, ki je navajen biti »močan«.
Moč ni v tem, da vse zdržimo – moč je v tem, da pravočasno prosimo za podporo
Vloga »močnih« nas je naučila preživeti, ni pa nas naučila živeti. Tisti, ki prepozna svoje meje in poišče oporo, ni šibek, temveč zrel. Skrb zase ni sebičnost. Je odgovornost – do sebe in do vseh, ki živijo z nami. Duševno zdravje ni luksuzni dodatek za tiste, ki imajo čas. Je osnova za življenje. Če znamo poskrbeti za srce, pljuča in telo, lahko poskrbimo tudi za misli, čustva in dušo. Ni treba čakati na konec tedna, dopust ali krizo – že današnji dan je dovolj dober trenutek za začetek. Vsaka sprememba se začne z enim tihim priznanjem: »Zaslužim si biti dobro.«
Duša ne kriči, dokler dolgo ne šepeta.
