»Šavrnike so bile od nekdaj zveste svoji naravi, pa tudi svojim možem. No, s kakšno izjemo, ki potrjuje pravila. Sicer pa so zelo poštene, vzgojene, da trdo delajo in varčujejo. So zelo trpežne za vse. Ko piha najhujša burja, jim ne pride do živega in jim nič ne škodi,« pravi Elda, ki se je rodila v družini s tremi otroki. Bila je najstarejša, ima še dve leti mlajšo sestro in sedem let mlajšega brata. »Od malega smo morali vsi trdo delati, saj pri hiši ni bilo veliko. Moj oče je bil zidar. Najprej smo se v hiši drenjali z nonoti, pa tudi delali skupaj, nato pa je počasi zazidal našo hišo. Kot otrok sem mu pomagala podajati kamne … Oba sta bila pridna. Mama je hodila v Trst, sama pa sem morala kot najstarejša poskrbeti za vse. Najprej sem peljala brata k noni v varstvo, nato pa sem nahranila kokoši in pujsa, pa šla peš v šolo. Sprehod do tja je bil krasen, šola malo manj. Živeli smo zelo skromno, še dežnika nisem imela. Pred dežjem sem se zaščitila s črnim kocastim pregrinjajom, ki mi ga je dala mama, vendar je bilo vseeno lepo,« pravi Elda, ki je uživala v druženju s prijateljicami. Žal ji je, da se jih je veliko odselilo v tujino, vendar jih vseeno razume, saj je bilo življenje težko.
Nepozabni spomini na težko življenje in praznične dni
Spomni se, kako je mama najprej delala v tovarni v Izoli. Tri ure je hodila tja in nazaj peš, potem pa pospravljala v Trstu, mimogrede pa še prodajala kakšno solato, radič, jajčka, olje, vino, žganje in druge domače dobrote, da je lahko prehranila družino. Elda ji je že pri štirinajstih večkrat šla pomagat. »Nikoli ne bom pozabila, kako težko je bilo prati perilo v ledeno mrzli vodi. Ves čas sem sanjala, kako bi lahko počela kaj drugega, da bi imela lažje življenje. Saj je bilo otroštvo lepo, a življenje je bilo težko. Najlepše pa je bilo za praznike. Takrat so vsi vaščani, ne glede na to, ali si bil delavec ali kmet, čez teden razcapan, se za praznik umil in preoblekel v pražnja oblačila. Za veliko noč smo proslavljali ves veliki teden: šli smo k spovedi, blagoslovili jedi … V vas so za dva dni prišli glasbeniki in pripravili zabavo. Vsaka hiša je gostila kakšnega. V vasi so bile procesije, ženske so pokazale lepe šivane rjuhe in bil je pasjon … To je bilo tako lepo, da mi je kot deklici poskakovalo srce. Ponosna in lepa sem se sebi in drugim zdela v beli obleki, naokoli smo potresale rožice. Vsi smo živeli za praznike, saj so bili vsakdanjiki trdi. Ko sem ugotovila, da je v mestu lepše, sem sanjala o življenju v mestu. Čeprav smo hodili delat v Trst, je bil za nas nekaj nedosegljivega, obljubljena dežela. Čutila sem, da so Italijani drugačni ljudje od Slovencev. Čutila sem, kako so nas doživljali kot manj vredne. Mnogi Slovenci, ki so šli tja, so »pozabili« slovensko, pozabili so materni jezik, kot bi se ga sramovali. Mene je to odbijalo. Tega niso mogle olepšati niti krasne tržaške izložbe, lepo vedenje, lepe obleke, ki so jih nosile ženske … Tudi ne vse lepo in po meščansko omikano, kar se je precej razlikovalo od našega preprostega kmečkega življenja. Jaz sem imela vedno rada svoj rodni kraj in ga ne bi zapustila,« pravi Elda, ki je nato lepše življenje in svoje poslanstvo našla v glasbi. Dom in družino si je ustvarila v Ljubljani, še vedno pa se rada vrača v Koštabono.
Olje na recept
»Kako je tudi ne bi imela rada?! To je arhaična vas s tremi cerkvami: Sv. Kozme in Damjana, Blaženega Elije in Sv. Andreja. O svetem Eliju sem napisala celo pesem. Vsakič, ko pridem, mi zaigra srce. Žal pa mi je najprej umrl oče, pred tremi leti še mama, vendar je naša hiška ostala. Malce sem jo obnovila, zelo pa uživam tudi na tisoč kvadratnih metrih zemlje, posajenih z oljkami. Lani smo iz sto kilogramov oljk iztisnili sedemdeset litrov olja, deset sem ga že razdelila prijateljem. Hladno stisnjeno oljčno olje je eliksir življenja. Kadar me kaj »zagrabi«, ga pijem po žlicah in grgram. Malo pogreni, treba ga je previdno uporabljalti, samo hladnega. Upam, da se bom, čeprav grem počasi proti koncu svoje poti, še vedno pogosto vračala v Koštabono,« je optimistično zaključila.
