Iz Prad v Ljubljano, s televizijskega ekrana pa v vsak dom.
V naše dnevne sobe s televizijskega ekrana kot voditeljica osrednjega TV dnevnika RTV Slovenija vstopa že več kot deset let. Nismo je povabili na kavo, a se vendar vsakokrat znova zdi, da smo jo. Tudi, ko nam sporoča manj lepe novice, je njen nastop prijazen, domač, novinarsko suveren. V naš prostor vstopa s prirojeno karizmo voditeljice. Prav nič »holivudsko« prevzetnega ni v njej, ne na ekranu, ne na ulici. Naša je, ena izmed nas. To posebej čutimo v času pandemije covida, ko televizijo gledamo še bolj.
Njen mediteranski duh, nasmeh, ljubezen do življenja, družbe, narave in gibanja so na televizijskem ekranu sicer ujeti za urejeno pričesko, za očali, naličenim obrazom ter dobro ukrojenimi suknjiči, a vendar se pravo Elen, kljub resnim novicam, ki nam jih sporoča, čuti skozi iskriv pogled, uvodno napoved in končni pozdrav v televizijskem dnevniku, kjer je sicer zelo malo prostora za osebno noto: »Prav je, da me začutijo kot človeka, ne samo kot brezosebnega bralca.« Tako pristno in človeško jo čutijo gledalci, sodelavci, ki jih vedno spoštljivo omenja, saj je televizija ekipno delo, prijatelji in znanci.
Po zaključeni gimnaziji v Kopru je izbrala novinarstvo. Danes se zdi ta izbira morda samoumevna, pa ni bila: »Če še tako napenjam možgane, res ne vem, zakaj sem se odločila za ta študij. Najprej sem dolgo verjela, da bom učiteljica, nato me je privlačilo pravo, a pristala sem v novinarstvu. Vedela sem, da sem po duši družboslovka, verjetno so me pritegnili predmeti na fakulteti kot sociologija, antropologija, zgodovina…, vse to sem kar požirala in profesorje oboževala. Res pa je, da sem kolokvij iz »postavljanja vejice« pri slovenskem jeziku večkrat ponavljala. Še danes sem zelo pozorna na vejico in pri drugih najprej opazim to napako.«
Vrsto let je na Televiziji Koper opravljala delo novinarke dopisnice. Poznali smo jo po temah, povezanih s turizmom, gospodarstvom, cestami, železnico. Še danes gre rada na teren in tiste dni, ko ni v Ljubljani, kamor so jo pred več kot desetimi leti povabili za voditeljico osrednjega televizijskega dnevnika in jo močno presenetili, jo še vedno srečujemo s koprsko televizijsko ekipo na različnih krajih in dogodkih ob morju: »Koprska televizija bo vedno moj dom, moja matična luka. Navsezadnje se bom v Koper verjetno še vrnila, če ne bom več voditeljica v Ljubljani. V Kopru imam še vedno svojo pisalno mizo in krasne sodelavce v pisarni. Velikokrat sem na TV KP, saj se pogosto še podam na teren in v Kopru pripravim prispevek kot dopisnica. Žal mi je, da ima RTV Slovenija do dopisništev mačehovski odnos, dopisništva imajo vse manj sredstev, zato nimajo finančnih pogojev, da bi se razvijala. Velika škoda! Trend v Evropi je ravno obraten, vse nacionalne televizije spodbujajo lokalne novice, saj so te zelo priljubljene med gledalci.«
Prehod v Ljubljano za Elen ni bil enostaven, že zaradi voženj ne. Tu je srečala nove obraze, drugačen način dela, a se je vsemu hitro privadila in zelo rada hodi v službo v Ljubljano. Televizijo ima rada, novinarsko delo prav tako. Prav nemirna postane, če nekaj dni ni v stiku z informacijo in adrenalinom, ki je v tem poklicu del vsakdana. Leta in delovna kilometrina tega niso spremenili niti za odtenek: »Da te novinarstvo zasvoji, ni kliše. Zbudiš se kot novinar, po svetu hodiš z odprtimi očmi, z ljudmi, ki jih srečaš, se že dogovarjaš za prispevek… Skratka, ves čas si na preži. O dogajanju poročaš tudi z dopusta. Ko smo v Grčiji doživeli potres, sem seveda takoj pridobila posnetke lokalnih novinarjev in v živo poročala za svojo televizijo. Ima pa stres, ki ga v oddaji, ki poteka v živo, doživljaš vsak dan, verjetno svojo ceno. Že adrenalin, ki se sprošča v nas v službi, nam ob prostih dneh povzroča nek neprijeten občutek, podoben abstinenčni krizi. Včasih se mi zdi, da sem – samo zato, ker sem prosta in doma – popolnoma neučinkovita in nekoristna. A to me ne odvrne od mojega poklica, vedno bolj ga imam rada, tudi zato ker postaja vse bolj ogrožen. Novinarji imamo poslanstvo in se bomo za to borili do konca.«
Novinarji in mediji so vse pogosteje deležni napadov, politika jim diha za ovratnik, uredniki na televiziji Slovenija odstopajo, pritisk ni izmišljen. Kako se sooča z njim, je bila morda kdaj tudi osebno deležna šikaniranja, poizkusov vplivanja na njeno delo?
»Novinarji bi si želeli le to, da bi lahko mirno delali. Da bi nas politika pustila, da mirno opravljamo svoje delo. A to je očitno iluzija. Trenutno smo na RTV Slovenija novinarji razočarani nad namero vodilnih, ki želijo nekatere oddaje skrajšati, nekatere celo ukiniti, hkrati uvajati nove, za katere tako in tako ni kadra. Mnogi, premnogi novinarji, so namreč nacionalno televizijo v zadnjem času, žal, zapustili. V zadnjih mesecih je na druge medije odšlo vsaj šest izvrstnih novinarjev. Kdo želi nacionalno televizijo osiromašiti in zakaj, se sprašujemo? Kdo ima lahko tak interes, je to sploh mogoče? Ne zavračamo kritike, marsikaj se da spremeniti na bolje, vendar previdno, premišljeno, postopno. Pritiske politike bolj občutijo uredniki, ki krojijo vsebino oddaj. Na nas, voditelje letijo kritike preprosto zato, ker smo bolj izpostavljeni. Večkrat sem že dobila pisma z žaljivimi vsebinami, vendar se v njih čuti splošno nezadovoljstvo, ki ga človek doživlja, svoj gnev pa izlije na nas. To je pač potrebno vzeti v zakup. Najhuje, kar se mi je zgodilo, je bilo pred nekaj meseci, ko sem dobila pismo s premazom »rjave barve« in to ni bila čokolada. No, vsekakor bolje kot bel prah.«
Kakšen je delovni dan televizijskega voditelja, kako nastaja tv dnevnik?
»Dan voditelja je seveda zelo dolg. Jutro se začne s prebiranjem novic, nadaljuje se s sodelovanjem pri vsebini oddaje. V dopoldanskem času imajo glavno vlogo uredniki, ki novinarje razpošljejo na teren, sama se v delo vključim okrog poldneva. Še prej moram k frizerju, še sreča, da je to moja sestra Tanja, ki se mi časovno prilagodi. Pa še zlate roke ima, zdi se mi, da razume ritem novinarjev, saj nas uredi v rekordno hitrem času. Kot voditeljica ves dan spremljam novice, natančno poslušam novinarje, ki nas obveščajo s terena zato, da lahko kar najbolje napišem napovedi prispevkov. Ta besedila so v domeni voditelja, morajo pa biti zelo kratka in jasna zato, da je oddaja privlačna in gledljiva. Vsi vemo, da je informacijo najtežje napisati zelo na kratko, a v oddaji seveda sodeluje še veliko drugih kot uredniki, lektorji, režiserji, grafiki, snemalci, tehniki. V Dnevniku je – če odštejem novinarje na terenu – dnevno vsaj 25 ljudi.«
Vsi ti ljudje, povezani v eno samo televizijsko zgodbo, nam največkrat sporočajo novice, ki ne božajo naših ušes in oči. Resnica je redko prijetna, dobra, lepa novica pa vse bolj redek dragulj: »Zelo se trudimo, da bi Dnevnik končali s prijetnimi temami. Tudi zato, da bi nam gledalci oprostili vse grde novice, ki smo jih prisiljeni posredovati v javnost. Velikokrat nas ljudje kritizirajo zaradi izbora novic oziroma tem, a naj pojasnim, da je ta izbor naša najtežja naloga dneva. Vedno pa gre za skupinsko delo, nikoli ne odloča en sam človek, vedno se posvetujemo med seboj. Zelo se trudimo, da smo objektivni, pošteni, natančni, verodostojni. Popolnoma se strinjam, da ni vse grdo, v življenju okoli nas je tudi veliko lepega. Veliko dobrih novic iz različnih krajev objavimo v Slovenski kroniki, ki sledi Dnevniku, zato je ta oddaja tudi zelo dobro gledana.«
Zelo gledana je bila tudi prva skupna oddaja RTV Slovenije in Pop tv, ki sta jo medijski hiši pripravili v času najbolj visokih covid številk, z željo, da gremo Skupaj naprej, kot so oddajo tudi naslovili. Tema je pomembna za vse nas, covid jih je medijsko povezal, Elen pa upa, da na področju politike ne bo nikoli tako hudo, da bi se morali mediji zato povezovati: »Zagovarjam pluralizem medijev, pestrost izbire vsebin. Prav je, da ima gledalec izbiro. Če bo gledal informativni program na TVS, bo informacija zagotovo kakovostna, to za zdaj jamčimo in upam, da ostane tako. Upam, da se javnost zaveda pomembnosti javnega servisa in ga bo, če bo to potrebno, tudi podprla.«
V prostem času je Elen večinoma nenaličena, v bazenu, kjer se s plavanjem rada sprošča in pod čelado na kolesu, je to nepotrebno: »Prostega časa je, odkar sta otroka odrasla, veliko več in tako tudi priložnosti za pohajkovanje. Uživam v pohodih s prijatelji, v kolesarjenju v naravi, največjo sprostitev pa čutim v bazenu. Že nekaj let rekreacijsko plavam, v vodi se preselim v drugo dimenzijo, kjer je tišina in popoln mir. Moja sreča pa je popolna, ko se za mizo zbere družina. Hči Eliza je gimnazijka, sin Elija končuje fakulteto za arhitekturo. Lepo je, ker sta že odrasla, naši pogovori so zame neprecenljivi.«
Rada pa ima tudi svojo ekipo »fajn ljudi« v njenem Lions clubu Izola-Isola, ponosna je na njihove dobrodelne projekte in na to, da se pri druženju in delu tudi zabavajo: »Tako širimo pozitivno energijo. Te pa v zadnjem času kar malo manjka, kajne?«
Nataša Benčič
Radio Koper
