»Nekatere stvari so me še posebej globoko ganile,« pravi Emmanuele, ko sem ga vprašala, kako ga je odhod tja spremenil. »Opisal ti bom en pogovor s knjižničarjem, ki je prav tako prestal izkušnjo zapora. Rekel mi je: Nekega dne me bo moj otrok vprašal: ‘Kaj si ti storil, medtem ko se je vse to dogajalo?’ Če me ne bo vprašal otrok, me bo vprašal nekdo drug. Vsi bomo morali odgovoriti na to vprašanje.«
Pred dvema tednoma se je Emmanuele s pomočjo ene izmed italijanskih nevladnih organizacij odpravil na pot, ki si je mnogi te dni ne predstavljajo. Organizacija je Palestincem pomagala že pred 7. oktobrom 2023: »Življenje palestinskega prebivalstva je bilo težko že dolgo pred zaostritvijo konflikta. Organizacija, s katero sem potoval, je že prej hodila tja in pomagala pri obiranju oljk, saj Palestincem tovrstno delo – ki bi jim pomagalo preživeti – ni dovoljeno,« pove Emmanuele.
Tokrat so se v West Bank odpravili z namenom dostave zdravil: »Organizacija je v neposrednem stiku z ljudmi, zato točno vedo, kaj potrebujejo – in to jim tudi prinesejo. Iz Italije smo odpotovali v Aman (Jordanija), nato pa se podali proti meji. Iz puščave smo prišli do visokih ograj, ki jih nadzorujejo Izraelci in kjer pregledajo prav vsakega. Boleče sem opazoval diskriminacijo: kot belci smo po dolgem čakanju vendarle lahko vstopili na palestinsko ozemlje. Palestince pa so nadlegovali in z njimi grdo ravnali,« pripoveduje Emmanuele. Fotografije mejnega prehoda ni uspelo narediti nikomur, saj je bilo to, kot pravi, preveč nevarno.
Brez vsega, razen vere
»Palestinske domove prepoznaš po velikih kanistrih za vodo, ker prebivalci nimajo dostopa do vodovoda, elektrike ali osnovne infrastrukture. Če na strehi vidiš cisterno, veš, da gre za palestinsko hišo,« pove. Ograje, bodeče žice, nadzor, zločini – na enem delu sveta je to še vedno realnost 21. stoletja. »Na palestinski strani ljudje ne smejo imeti niti noža za rezanje kruha,« pove Emmannuele in doda, da se je na izraelski strani med ljudmi počutil zelo neprijetno, saj vsi – od otrok do odraslih – hodijo naokrog z dolgocevnimi puškami. Življenje Palestinca se zreducira na niz dovoljenj, ki jih je pogosto nemogoče pridobiti, prepovedi dela, prepovedi gradnje, prazne trgovine ter nenehna negotovost in življenje v strahu. Vsak Palestinec je vsaj enkrat v povprečju v svojem življenju bil v zaporu, najpogosteje brez razloga: »Policija vas preprosto aretira, nato ste nekaj časa v zaporu, medtem ko izvajajo različne preiskave. Tam prihaja do zlorab, stradanja. Zapirajo tudi otroke in ženske,« je povedal Emmanuele. Tam jih en teden hranijo z rižem, drugi teden samo s čokolado, saj poleg fizičnega gre tudi za psihično mučenje. Teror velja samo za Arabce, vsak dan pa smo priča ubijanju palestinskih otrok. Kako pa je med ljudmi?
»Spoznal sem veliko ljudi. Spoznal sem številne Palestince. Čeprav živijo v vsakodnevnem strahu pred smrtjo, jih nekaj drži pokonci – to je vera v boga. Vera, da bo vse tako, kot mora biti.« Zaradi tega ohranjajo notranjo moč in voljo, da ostanejo, da vsak dan znova iščejo razlog za vztrajanje in poskušajo biti boljši, kljub vsemu, kar jim prinaša življenje.
Primer, ki ga je dal Emmanuele, je vsekakor odraz zavesti in poguma. Takšna dejanja so v tem času izjemno pomembna – pomembno je, da vsak od nas stori toliko, kolikor zmore. Pomembno je, da o tej temi govorimo. Po vsem svetu ljudje protestirajo proti vladi Netanjahuja in genocidu, ki še vedno traja. Tako so se 24. junija tudi v Kopru odvili protesti proti oboroževanju in imperialističnim vojnam.
»Vse dokler je tako, je pomembno, da opozarjamo svet na to, kar se dogaja. Na pobijanje nedolžnih, na streljanje ljudi, ki čakajo na hrano, na uničevanje bolnišnic, ubijanje otrok, žensk in nedolžnih. Na vsakodnevno trpinčenje in zastraševanje. Bodimo njihov glas. Bodimo pritisk – le tako lahko kaj dosežemo.«
