Spominjam se ga kot prijatelja, s katerim sem si tu in tam delila oder, ko sta poslušalce nagovarjala beseda in pesem. Vse misli o njem sem strnila v svoji knjigi »100 Zanimivih Izolanov«, ki ga je razveselila nekaj mesecev pred odhodom v večnost. Težko bi našla drugačne besede, tako se ga želim spominjati: »Napisal, zaigral in zapel je nešteto melodij, a ko poje Solinarja, je najbolj on. Ta pesem ga je zapisala v večnost. Morda bi ji sam ob bok postavil še kakšno, a takrat, ko jo kot piko na i zaigra kot zadnjo ali kot dodatek na koncertu, občinstvo poje, ploska, vstane, tudi joče in je hvaležno. Hvaležen za svoj glasbeni dar pa je tudi Enzo Hrovatin.
Najprej je vanj kot glasbenika verjela nona, njej je obljubil, da bo kdaj napisal kakšno pesem v narečju. S številnimi uspešnicami za Faraone, legendarno skupino iz Izole, je dolga leta žel nagrade in navdušenje občinstva po velikih in malih odrih domovine in tujine, preden se je leta 2011 rodil kantavtorski prvenec Volaria dismentegarte. To je uglasbljeni spomenik Izoli in njenim ljudem v italijanskem narečju. Vsaj dve leti je pestoval misel na zgoščenko, a kot mnoge velike zgodbe ima tudi ta preprost vzgib – osrečiti nekoga. Nastala je na predvečer pesniškega recitala Dorine Beržan v Manziolijevi palači, ko je zanjo uglasbil eno njenih poezij v izolskem narečnem govoru z naslovom I love you. Potem je uglasbil še nekaj njenih pesmi, eno besedilo Astrid Brenko in še kakšno svoje. Nastala je celota, v kateri je Enzo med ustvarjanjem iskal in ponovno našel sebe. »Proces nastajanja pesmi je podoben rojevanju otroka.«, je povedal.
Kot mlad fant je hitro ugotovil, da je Srednja pomorska šola zanj slaba izbira. Da osreči mamo Anito, je končal Srednjo kovinarsko šolo, a namenjeno mu je bilo postati glasbenik. Najprej v skupinah Nočni skok in Ideja, nato 27 let s Faraoni, s katerimi so prepotovali svet kot spremljevalna skupina Oliverja Dragojevića in Tereze Kesovije, navduševali pa so tudi na samostojnih nastopih »dalle stelle alle stalle«, kot mu je po povratku in velikem uspehu v ZDA na majhnem nastopu v hrvaški Brtonigli duhovito rekel glasbeni tovariš. Življenje glasbenika ima številne obraze. Tistega na odru vidimo vsi, temu ploskamo, tistega za odrom pozna le on sam in ta pušča sledi v družinskem življenju in zdravju. Cena za veliko radost in uspeh je pogosto velika bolečina.
Enzo je uteho našel v veri in vedno znova v glasbenem in tudi likovnem ustvarjanju. Rodil se je 16. marca 1961. Je kitarist, pevec in avtor številnih uspešnic, zaradi katerih so Faraoni v 90-ih letih prejšnjega stoletja postali pravi fenomen. Njihove pesmi, večino sta jih napisala Enzo in pokojni Ferdi Maraž, so polnile radijske minute, izdali so devet zgoščenk, nastopov niso šteli. Najbolj si je občinstvo zapomnilo koncerte ob njihovih okroglih obletnicah, ko so pesmi donele iz nekaj tisoč grl. V spominu so nam ostale tri zmage na Melodijah morja in sonca: E tristemente, Mi ljudje smo kot morje, Kar je res je res in mnogi hiti kot V San Simonu, Ne bom pozabil na stare čase, Sem takšen (ker sem živ), seveda Solinar. Po razhodu so se Faraoni še zbrali za kakšen skupni projekt, za koncerte osvežili svoje vrste z mlajšimi močmi: »Včasih je treba iti narazen in potem čas prinese nekaj lepega!«, je ob enem teh koncertov za Radio Koper dejal Enzo. Tu je v studiu Hendrix 2. aprila 2014 na živem koncertu kot gost oddaje Radio Live! posnel zadnjo zgoščenko njegovih 13-ih znanih melodij v novi preobleki s skupino, ki jo je poimenoval Negratenera. Kot solist se je tudi sam pred leti vrnil na Melodije morja in sonca in spet dobil nekaj nagrad. Koncerti na Manziolijevem trgu, Pod dimnikom in Pod volti, ki so zaznamovali nekaj poletij, pa so Enza spet močno povezali z njegovo Izolo in Izolani.«
2. decembra ob 20.00 so v Kulturnem domu v Izoli njegove pesmi peli: Drago Mislej Mef, Rudi Bučar, Gregor Ravnik, Stevo Vujić, Lean Kozlar Luigi, Kompanija Izolana in njegova zadnja skupina Negratenera: Martina Feri, Manica Smrdelj, Matej Barič in Andrej Pirjevec. Koncert neposredno prenaša Radio Koper.
