To, da je v Wimbeldonu kuhal za Novaka Đokovića in v Monacu dve leti vodil svojo restavracijo Eqvita, je znano, manj morda, da je bil pri Noletu v času, ko so 2017 in 2018 prejeli priznanje Michelinov krožnik, a to je le ena točka na njegovem življenjskem zemljevidu. V Kopru smo ga pred leti srečevali v baru z zdravimi sokovi. Po rodu je iz Ilirske Bistrice, ob morju je bil »priseljeni polforešt, ki ima Koper za svoje mesto« in kamor bi se nekoč rad vrnil, mi pa bi pri Eriku z veseljem jedli vrhunsko, zdravo, družbeno odgovorno. Filozof po duši, ki ga je življenje pripeljalo k njegovi veliki strasti – hrani. Ne h kakršnikoli, pač pa družbeno odgovorni kulinariki. Po nekaj londonskih letih, kjer ga je najbolj osrečevalo delo za izjemnega chefa Toma Hunta, je prišel v Slovenijo, nato je dve leti živel v Monacu, potem pa odšel na Irsko.Tu ga je ujela pandemija, izgubil je službo in začel delati v Microchipu, na povsem drugem področju. Prav tu je spoznal, da sta v njem volja in moč, da lahko ustvari drugačna poglavja. To ga je pripeljalo v Ljubljano, v Maho – Center integrativne medicine in zobozdravstva, kjer je poslovni strateg, vodja razvojnih projektov in obenem mentor štirim krasnim kuharjem bistroja Maha, na daljavo pa tudi študent medicinske nutricionistike Univerze Stanford v ZDA. V Mahi ustvarja tudi prehranske programe za njihove paciente in podporne programe za športnike. Zasebno je kuhal mnogim zelo slavnim ljudem, a ga zavezuje pogodba molčečnosti, zato o imenih ne sme govoriti. Jemo radi vsi, le želja po dobrem in drugačnem se razlikuje.
Tudi Erik je bil nekoč na začetku …
… začetnik. Rad je kuhal že kot otrok. Prve špagete je kuhal eno uro in nastal je zanimiv puding. Iz Ilirske Bistrice se je družina selila na Gorenjsko, saj je brat igral hokej, a ga je ves čas vleklo na morje in v Kopru je vodil bar s sadno-zelenjavnimi smutiji. Zaključil je Srednjo ekonomsko družboslovno šolo, se vpisal na filozofijo, a ni diplomiral. Kot govorec Tedexa je leta 2017 povedal, da je očitno bral napačne knjige, dokler ni pristal v kuhinji: »To je bila moja najboljša življenjska odločitev.« Je kuhar samouk, kar na področju kulinarike danes ni več nenavadno. Cvretje krompirja in mesa ni bilo zanj, izobraževal se je, bral, se učil od boljših, mrežil s pravimi ljudmi in takrat še močno nagnjen k doseganju cikličnih triletnih ciljev, odpotoval v London. Dobro govori angleško, a tudi odlično piše. Pisna predstavitev in dober prvi vtis sta mu prinesla službo v eni boljših veganskih restavracij v Londonu, a ga je vleklo k Tomu Huntu, ki ga s ponosom imenuje za svojega mentorja. Postal je njegova desna roka, dobil je možnost, da vpliva na spremembe. Tu so znali uporabljati lokalno, izkoristiti vsako rastlino od korenin do sadeža, z analizo odpadkov pa te zmanjšati z dvanajstih na štiri kilograme dnevno: »Ponosen sem na to, da je tako izpostavljena medijska osebnost, kot je Tom Hunt, tudi z mojo pomočjo prešel iz klasičnega mesnega prehranjevanja v moderno rastlinojedstvo.« Znanci njegove socialno poslovne mreže so Erika povezali z Đokovićem, ki je bil najprej kot osebni kuhar v Wimbeldonu: »Kot bi kuhal zase, le da se Đokovič izogiba glutenu, seveda pa mora biti hrana za vrhunskega športnika polna zdravih energij.« Kasneje se je Nole seveda spomnil nanj in ga povabil v Monaco, kjer se Erik sprva ni dobro počutil. Spet se je potrdilo njegovo spoznanje, da večina funkcionalnih težav izvira iz slabe organizacije. Restavracija je potrebovala reorganizacijo, dobesedno reanimacijo in vedel je, da za tak projekt ni svetle prihodnosti na tej lokaciji. Danes ima Eqvita naslednico v španski Marbelli: »Zame je bila to izjemno dragocena izkušnja, čas učenja mnogih znanj, spoznavanja izjemnih ljudi.« Po dveh letih v Monacu se je Erik vrnil v Slovenijo, na Nazorjevi ulici v Ljubljani vodil Taman – bistro z rastlinsko hrano, kjer je danes bistro Maha.
… pogled vase
Še na Irskem, ki res ni bila dežela zanj, je spet stopil v stik z znancem iz preteklosti dr. Sebastjanom Perkom. Poznal je njegov projekt integrativne medicine in zobozdravstva, zanje zdaj v Ljubljani dela kot poslovni strateg in vodja razvojnih projektov, obenem je guru bistroja Maha. Tu vzgaja izjemno ekipo štirih kuharjev. Kuha manj, a še vedno rad dobro je. Prisega na fuzijo Bližnjega vzhoda in Mediterana, pozimi ima rad mlečni riž in ovsene kosmiče, poleti paradižnik in jajčevce. Dobra rižota in testenine so vedno tu. Rad pa poizkusi novosti. Ga to povsem drugačno delo osrečuje? »Izjemno me osrečuje. Ker so povsem novi izzivi in sem prisiljen stopati iz mehurčka udobja. Kuharstvo ni bila moja strast, hrana je bila. Žal pa je gostinstvo upravičeno znano po svoji toksičnosti, kar se počasi spreminja, a vseeno. Težko je zdržati šestdnevne delovne tedne 10-14 na dan, leta in leta, brez dopustov, z večino bremena na lastnih ramenih. Lekcija, ki sem jo dobil v gostinstvu je, da imam v sebi premnoga znanja, ki jih večinoma nudim drugim (in ne sebi), medicina pa me zdaj naravnost sili, da prenašam to tudi nase.« Rad je tu, rad piše nove zgodbe in ko zaključi študij medicinske nutricionistike na daljavo na Univerzi Stanford, bo napisal tudi knjigo: »Najprej to, potem pa se spravim k tipkanju. Knjiga bo izobraževalna, osnova smernic zdrave, zaokrožene prehrane na temeljih rastlinskega sveta domačih živil in tudi manj uporabljenih ali že pozabljenih. Z nekaj sreče bo izšla proti koncu 2024. Ne bo pa klasična kuharica ali zbirka receptov na horuk, to pa ne.« V Ljubljani je Erik Božič našel svoj mir, čas zase, za bližnje, morebitno ljubezen. Po letih neprestanih selitev – selil se je več kot dvajsetkrat – njegov dom končno krasi zelena druščina rastlin, za katere rad skrbi. Bere o zeliščih in čajih, sanja o svoji liniji dobrih čajev. Rad hodi v naravo, z nahrbtnikom in kompasom v neznano. Sam ali v družbi. Prijatelji so pomembni: »Imam nekaj tesnih prijateljev, ki so veliki zakladi mojega malega življenja. To jim preredko povem in včasih jih tudi premalokrat vidim. Hvala Jajo in Mitja, i tebi Petar. V zadnjem letu sem spoznal kar nekaj dobrih in zanimivih ljudi. Res sem hvaležen za vsa spontana trčenja in upam, da jih bo v 2024 samo še več.«
