Svet Evropske unije je v danes, 1. oktobra, prižgal še zadnjo zeleno luč novi uredbi o vračanju. Evropski parlament jo je potrdil že junija s 418 glasovi za, 218 proti in 30 vzdržanimi.
Nova ureditev je namenjena ljudem iz tretjih držav, za katere je bilo ugotovljeno, da nimajo zakonite pravice ostati v EU in jim je bila izdana odločba o vrnitvi. Ne gre torej za splošno ureditev vseh migrantov ali vseh prosilcev za azil.
EU: Dve tretjini tistih, ki bi morali oditi, tega ne storita
V ozadju sprememb je dolgoletna težava EU z izvrševanjem odločb o vrnitvi.
Po navedbah Sveta EU približno dve tretjini ljudi, ki jim je odrejeno, da zapustijo Unijo, dejansko ne odideta. Evropska komisija je ob junijskem političnem dogovoru navedla, da se je stopnja vračanja leta 2025 sicer zvišala na 28 odstotkov, vendar jo je še vedno ocenila kot prenizko.
Najnovejši podatki Eurostata kažejo premik navzgor. V drugem četrtletju letošnjega leta je bilo 110.335 državljanom držav zunaj EU odrejeno, naj zapustijo eno od članic, 36.825 ljudi pa je bilo po izdani odločbi vrnjenih v tretjo državo. Število izvedenih vrnitev je bilo za 9,7 odstotka večje kot v istem obdobju lani.
Kaj prinašajo nova pravila?
Ena pomembnejših sprememb je vzpostavitev skupnega evropskega sistema. Države članice bodo lažje prepoznavale odločbe o vrnitvi, ki jih je izdala druga članica EU.
Za zdaj bo medsebojno priznavanje teh odločb prostovoljno. Po treh letih naj bi sistem ponovno ocenili, Evropska komisija pa bo lahko nato predlagala, da postane priznavanje obvezno.
Več obveznosti bodo imeli tudi ljudje, ki jim je bila izdana odločba o vrnitvi. Od njih se bo zahtevalo sodelovanje z oblastmi v postopku ugotavljanja identitete, pridobivanja potovalnih dokumentov in izvedbe vrnitve.
Največ razprav zaradi centrov zunaj EU
Najbolj kontroverzen del nove ureditve je možnost vzpostavitve tako imenovanih return hubs oziroma centrov za vračanje v tretjih državah.
Država članica bi lahko osebo, ki nima pravice ostati v EU in ji je bila izdana odločba o vrnitvi, premestila v tak center v državi zunaj Unije, četudi ta država ni njena država izvora.
Toda države članice tega ne bodo mogle početi brez omejitev.
Z državo, v kateri bi bil center, bo moral obstajati sporazum ali drug dogovor. Tretja država mora spoštovati mednarodne standarde človekovih pravic in načela mednarodnega prava, vključno z načelom nevračanja oziroma non-refoulement – prepovedjo vračanja posameznika tja, kjer bi mu lahko grozilo preganjanje, mučenje ali druga resna nevarnost.
Mladoletnikov brez spremstva v takšne centre ne bo dovoljeno pošiljati. Dogovorjena pravila pa možnosti premestitve družin z otroki ne izključujejo.
Pet držav želi prve premestitve že leta 2027
Ideja medtem ni več zgolj teoretična.
Nemčija, Avstrija, Danska, Grčija in Nizozemska že pripravljajo skupni model centrov za vračanje zunaj EU. Septembra so njihovi ministri napovedali cilj, da bi lahko prve ljudi v partnersko tretjo državo premestili leta 2027.
Katere države bi centre gostile, uradno še niso razkrili. V evropskih razpravah sta se kot možni partnerici pojavljali Ruanda in Uganda, vendar dokončni dogovori še niso bili predstavljeni.
Evropska komisija je še ta teden poudarila, da je evropska zakonodaja zdaj zagotovila pravni okvir, konkretne modele in sporazume s tretjimi državami pa razvijajo članice.
Strožje tudi za ljudi, ki predstavljajo varnostno tveganje
Posebna pravila bodo veljala za državljane tretjih držav, ki predstavljajo varnostno tveganje.
V utemeljenih primerih jim bo mogoče izreči prepoved ponovnega vstopa brez vnaprej določenega časovnega roka, pridržanje pa bo lahko trajalo tudi dlje od 24 mesecev. Ukrepi bodo morali biti sorazmerni z ugotovljenim varnostnim tveganjem.
Nova uredba sicer dopušča pridržanje tudi v drugih primerih, denimo kadar obstaja nevarnost pobega. Za družine z otroki in mladoletnike brez spremstva pa mora biti pridržanje skrajni ukrep.
Kritiki opozarjajo na človekove pravice
Prav centri zunaj Unije so že med sprejemanjem zakonodaje sprožili največ nasprotovanja.
Organizacije za človekove pravice opozarjajo predvsem na vprašanja pravnega varstva ljudi, nadzora nad razmerami v centrih in odgovornosti evropskih držav, če so ljudje premeščeni izven njihovega ozemlja. Amnesty International je septembra opozoril, da bi takšni centri brez ustreznih varovalk lahko povečali nevarnost kršitev človekovih pravic.
Tudi med državami članicami glede koncepta ni popolnega soglasja. Francoski predsednik Emmanuel Macron in španski premier Pedro Sánchez sta junija javno izrazila pomisleke glede učinkovitosti in skladnosti takšnih centrov z evropskimi načeli.
Zagovorniki sprememb na drugi strani poudarjajo nizko stopnjo dejansko izvedenih vrnitev ter potrebo po učinkovitejšem skupnem sistemu. Svet EU ob sprejetju uredbe poudarja, da morajo biti vsi postopki izvedeni ob polnem spoštovanju temeljnih pravic.
Kdaj začnejo nova pravila veljati?
Uredba bo po dokončni potrditvi objavljena v Uradnem listu Evropske unije in bo začela veljati naslednji dan po objavi.
Vendar to ne pomeni, da bo celoten sistem takoj deloval v praksi. Nekatere določbe, med njimi pravni okvir za centre za vračanje, se bodo uporabljale takoj, za določbe, ki zahtevajo dodatne priprave držav članic, pa je predvideno enoletno prehodno obdobje.
Nova ureditev dopolnjuje širši evropski pakt o migracijah in azilu ter pomeni pomembno spremembo dosedanjega sistema vračanja oseb, ki nimajo zakonite pravice ostati v Evropski uniji.
