Extreme prvič v Areni Alpe Adria
Večer so odprli milanski hard rockerji Planethard in z udarnim setom dodobra ogreli občinstvo. Nekaj po 21. uri se je prizorišče (končno) zavilo v temo – in vsi smo vedeli, da je čakanja konec. Po značilnem uvodu, v katerem je slišati oglašanje naših opičjih prednikov, je oder zasedel, nasedel, obsedel eden in edini kitarist, ki je med igranjem kitare videti, kot bi bila ta priraščena nanj, kot bi nanjo igral že v maternici, kot bi rastla skupaj z njim od samega spočetja … Nuno Bettencourt. Postavil se je pred zvočnike in obnje skorajda prislonil svojo Washburn, ki jo je že v uvodnih sekundah popeljal v popoln objem efektov.
Predstavo so pognali brez ovinkarjenja … z It’s a Monster – udaren, klasičen začetek, ki je napovedal večer izbrušenega zvoka, kjer vsak instrument pride do izraza do (po)polnosti. Gary Cherone je jasno in glasno sporočil, da je v izjemni vokalni formi, ki je, okronana z značilnimi akrobatsko-plesnimi, za trenutek celo plezalno razpoloženimi, vložki, občinstvo navduševala vse od začetka do konca. V nekaj trenutkih je slehernega ujel v svoj ritem – in ga do konca koncerta ni več izpustil.
Klasike in komadi z zadnjega albuma
Setlista je bila zasnovana kot učbenik povezovanja z občinstvom. Ko je napočil čas za Decadence Dance, se je Arena Alpe Adria prelevila v pravo rock vrelišče. Cherone je mikrofon usmeril proti publiki, ki je takoj “prevzela” refren. Sledil je #Rebel, nato pa je Nuno še povišal temperaturo z Are you ready? V ospredje je stopil tudi kot pevec, a vokalno vodstvo prepustil Cheroneju.
Klasiki, kot sta Rest in Peace in Am I Ever Gonna Change, sta odmevali enako močno kot sveži komadi z albuma Six, ki v živo zvenijo še bolj surovo in pristno. Ritem sekcija – Pat Badger na basu in Kevin Figueiredo na bobnih – gradi mogočen, dinamičen zvočni zid, preko katerega Bettencourt tke svoje čarovnije, Cherone pa vse skupaj povezuje s karizmo in odrsko prezenco.
Ob Play with Me (z uvodnim We Will Rock You) je množica skoraj preglasila skupino, Bettencourtov solo pa je sprožil bučen “Nuno, Nuno” z vseh koncev arene. V smehu je pozval, naj dvignejo roko vsi, ki so na njihovem koncertu prvič, in jih hudomušno okaral, kje so bili vsa ta leta.
Akustični del večera je bil prava poslastica: veličastna Other Side of the Rainbow, brezčasna Hole Hearted, ki jo je zapela cela arena, in Bettencourtovo spogledovanje z občinstvom, ko je v šali napovedal ustanovitev nove “italijanske” skupine ter zbiranje kontaktov po koncertu. Posebno mesto je dobil tudi virtuozni instrumental Midnight Express.
Brezčasna More than words
Ko sta Cherone in Bettencourt skupaj napovedala More Than Words, se je Arena Alpe Adria spremenila v eno samo veliko vokalno spremljevalno sekcijo. Sledila je energična Cupid’s Dead in zabavni odrski “Kupidov ples”, nato pa še Banshee z uvodnim Fat Bottomed Girls.
Za enega vrhuncev večera je poskrbela posebna gostja – mlada kitaristka iz Trevisa, Silvia Boschiero. Skupaj z Nunom je odigrala Get the Funk Out, izmenjala solaže in občinstvu postregla z nekaj čudovitimi improvizacijami.
Finale je pripadel udarni Rise – refren je zvenel, kot da ga poje ves Lignano. A za slovo so Extreme pripravili še poklon Ozzyju Osbournu: medley I Don’t Know / Bark at the Moon / Crazy Train je povzročil, da je roke proti nebu znova iztegnil prav vsakdo, ki je bil tisti večer tam.
Extreme so edinstveni
Ne samo zato, ker jih ne moremo spraviti v nikakršen predalček, saj je njihov glasbeni razpon preprosto preveč obsegajoč.
Ne samo zato, ker so v svoj arhiv pospravili le toliko albumov, da smo za njihovo štetje šele ob zadnjem morali uporabiti še prst druge roke.
In ne samo zato, ker so kljub večletnim premorom obdržali zvesto publiko, ki je ob napovedi turneje za promocijo novega albuma dobesedno pograbila vse, kar se je pograbiti dalo, da si jih je lahko znova ogledala v živo.
Mnogi bi rekli, da so Extreme edinstveni predvsem zato, ker jih poganja čudežni motor. Motor, s katerim upravlja nezamenljivi, neustavljivi, neponovljivi kitarski čarovnik, Nuno Bettencourt, a kot se je izkazalo tudi v Lignanu, vsak član prispeva svoj delež k vrhunski, skrajno navdušujoči ali kot piše v slovarju pod geslom ekstremni: izkušnji, ki je zelo oddaljena od povprečnosti.
Setlista:
It (‘s a Monster)
Decadence Dance
#REBEL
Rest in Peace
Am I Ever Gonna Change
THICKER THAN BLOOD
Play With Me
(with We Will Rock You intro)
OTHER SIDE OF THE RAINBOW
Hole Hearted
Midnight Express
More Than Words
Cupid’s Dead
(with Cupid’s Sam Cooke intro)
BANSHEE
(with Fat Bottomed Girls intro)
Flight of the Wounded Bumblebee
Get the Funk Out
RISE
I Don’t Know / Bark at the Moon / Crazy Train
(Ozzy Osbourne cover) (Ozzy Osbourne tribute medley)
