Domačijo na Fjerogi, kjer že dobrih 20 let domuje društvo za kakovostno življenje ljudi s posebnimi potrebami Sklad Silva, obiščem na vetroven, a sončen dan. Strokovna vodja Emina Trstenjak me pospremi v skupni prostor, kjer se s čajem grejejo uporabniki oziroma fantje in dekleta, kot jih imenujejo zaposleni. Vsi me prijazno pozdravijo, se mi predstavijo in mi povejo kaj o sebi. »Jaz zelo rad kuham in obiskujem kuharske delavnice,« pove Aleks. »Rad igram klaviature in pojem,« pove Miran. »Tudi jaz rada kaj zapojem,« doda Dara. Vsi pa z veseljem preživljajo svoj čas na domačiji in se tu počutijo kot doma.
Sklad Silva šteje 235 članov, od tega je 78 oseb s posebnimi potrebami. Tedensko se programov na domačiji udeleži okoli 50 različnih uporabnikov iz vseh obalnih občin, pa tudi nekaterih drugih krajev. Fantje in dekleta svoj čas na Fjerogi preživljajo na različne načine. Vprašam jih, kaj danes počnejo in kakšne načrte imajo. »Kuhamo! Malo prej sem pomagal pri kuhanju, narezal sem čebulo,« pove uporabnik Miran Tomažič iz Kopra. »Kasneje pa gremo v gledališče,« še doda.
Ker je zunaj precej vetrovno, današnji dan raje preživljajo na toplem, a običajno se odpravijo na sprehod, nabirat šparglje, postorijo tudi kaj okoli hiše, pokosijo travo, pograbijo listje. »Fantje in dekleta skrbijo za domačijo. Vsak poprime za tisto delo, ki ga ima rad in v katerem uživa,« pove Emina Trstenjak. Odpelje me na ogled domačije, v kateri je 6 sob in 12 postelj, več skupnih prostorov in kuhinja, v kateri vedno diši in kjer fantje in dekleta tudi najraje preživljajo čas. Na ogledu naju spremlja tudi Silva Peroša, po kateri se društvo imenuje.
Ponosno mi pokaže svojo posteljo, v kateri spi že vrsto let. Njen oče Silvo Peroša, ustanovitelj društva, je domačijo začel urejati, da bi svoji hčeri in drugim ljudem s posebnimi potrebami zagotovil dom. Žal se ideja o ustanovitvi stanovanjske skupnosti ni uresničila. Ovira so tehnični normativi za stavbo, oddaljenost od varstveno delovnih centrov in posledično veliki stroški za varovance. Kljub temu pa na domačiji danes potekajo številni programi, med drugim tudi večdnevno bivanje in urgentno
bivanje.
Program bivanja je namenjen temu, da se uporabniki privadijo drugim oblikam bivanja, brez staršev, urgentno bivanje pa je pomoč staršem, ki zbolijo ali se znajdejo v situaciji, ko potrebujejo varstvo. Poleg programov bivanja in različnih delavnic nudijo uporabnikom tudi individualna druženja, pomoč na domu, obisk trgovine, zdravnika ali sprehod, glede na potrebe in želje posameznika.
»Obožujem avtomobile, zato v sklopu individualnih druženj rad obiščem avtomobilski salon,« pove Miran, ki ga srečava v kuhinji. Na hodniku še ležijo sani, saj so se uporabniki pred kratkim vrnili z zimovanja na Pohorju. Na žalost so sani s seboj vzeli zaman, saj snega ni bilo, so pa čas izkoristili za druge aktivnosti. »Imeli smo se tako lepo, da smo hoteli zimovanje podaljšati. Igrali smo družabne igre, odšli na izlete, jedli dobro hrano in nikogar nismo pogrešali,« navdušeno razlaga Miran. Po njegovih besedah se z ostalimi uporabniki in zaposlenimi odlično razume: »Zelo radi se pohecamo, govorimo vice, se smejimo in pojemo.«
Pridruži se nam še uporabnica Dara Lazić iz Ankarana, ki pa ji bolj ustrezajo mirne aktivnosti. »Zelo rada preživljam čas tukaj, najbolj pa mi odgovarjajo individualni dolgi sprehodi. Rada tudi pomagam na domačiji, večkrat pomijem posodo. Zaradi svoje slabovidnosti veliko bolje slišim, zato me hrup in kričanje motita. Bolj mi ustrezajo manjše skupine, saj se tako lažje v miru pogovorimo,« pripoveduje.
Med aktivnostmi, ki jih društvo nudi uporabnikom, so še kuharske in ustvarjalne delavnice, kineziologija, obisk gledališča in knjižnice, plavanje in številne druge. »Programi se skozi leta razvijajo, glede na potrebe staršev in uporabnikov,« poudari Emina. To je po njenih besedah tudi glavno poslanstvo društva: razvoj izvajanja različnih oblik programov oziroma storitev, ki jih potrebujejo osebe z motnjo v duševnem in telesnem razvoju in njihovi svojci za bolj kvalitetno življenje v lokalnem okolju, zunaj institucij. »S tem pa želimo omogočiti čim večjemu številu oseb, ki potrebujejo pomoč za samostojnejše življenje, kvalitetno življenje v skupnosti,« razlaga Trstenjakova.
Njeno delo obsega različna področja, od priprave razpisov, pisanja poročil in drugih oblik pridobivanja finančnih sredstev, do dela s fanti in dekleti, starši in svojci, zaposlenimi, prostovoljci, povezovanja z drugimi službami in organizacijami. »Žal pa je tudi moje delo vsak dan bolj zbirokratizirano, vsebuje zbiranje številnih podatkov, priprave različnih dokumentov, kar me oddaljuje od dela, ki me resnično veseli in to je neposreden stik, druženje in delo s fanti in dekleti, njihovimi starši in zaposlenimi,« razlaga Emina.
Po njenih besedah se v društvu srečujejo s številnimi izzivi, tako na področju financiranja kot tudi zaposlovanja ljudi, saj so kadrovsko podhranjeni. V veliko pomoč so jim prostovoljci, predvsem starši, sorodniki in drugi posamezniki ter zaposleni preko sistema javnih del, vendar ti žal številnih storitev ne smejo opravljati. »V prihodnje si želimo večjo stabilnost in podporo na področju sofinanciranja in na področju zaposlovanja, saj bomo le tako lahko razvijali, nadgrajevali programe in omogočali kvalitetne storitve,« zaključi.
Preden se odpravim, se s fanti in dekleti spet vsi skupaj zberemo pred domačijo, da posnamemo skupinsko fotografijo. Silva me pocuka za rokav in mi pove, da se je na zimovanju stepla, Aleks me vpraša, ali sem poročena. Prevzame in navduši me ta otroška iskrenost, ki jo odrasli ponavadi izgubimo, saj v družbi ni dobro sprejeta. Tudi predsodki o osebah s posebnimi potrebami so še močno zakoreninjeni. Po besedah Trstenjakove prav z umeščanjem v skupnost, v sodelovanju z drugimi organizacijami in posamezniki pri različnih projektih ali dogodkih poskušajo te stereotipe spreminjati.
»Naš namen ni, da se skrivamo tukaj na odročni domačiji, ampak da preživljamo čim več časa v lokalni skupnosti. Želimo pokazati, da so osebe s posebnimi potrebami del lokalne skupnosti,« poudari Emina in doda: »Vsi imamo enake potrebe po varnosti, po pripadanju in ljubezni, po spoštovanju, po znanju, potrebe po tem, da nekaj dosežemo, in tu osebe s posebnimi potrebami niso izjema. Ostali smo le tisti, ki jih pri tem lahko spodbujamo, pomagamo in odpiramo možnosti.«
Nuša Pevc
