Ko jaz ali kolegi iščemo sodelavce, jih najprej vprašamo, ali imajo voljo do kuhanja. Ne vprašam jih, kakšne šole so naredili niti po znanju. Vprašam jih, ali imajo voljo. Tudi jaz sem tako začel. Nimam kuharske šole, začel sem iz nič. V naši kuhinji so me naučili, kar je bilo treba, potem pa je samo od tebe odvisno, ali greš naprej, raziskuješ. Ker določene stvari, ki jih delam tukaj, brez samoiniciative, brez raziskovanja, ne bi naredil nikoli.
Domačini z obale gredo jest čez mejo. To vse pove in s tem imamo problem. So pa nekatere gostilne/restavracije izjeme, tja hodim tudi jaz. Včasih, ko sem naveličan kuhanja, grem rad ven jest.
Ne maram hoditi na Hrvaško.
Ne zato, ker bi imel karkoli proti Hrvaški, ampak mislim, da je treba podpirati domačo ponudbo. Moram vedeti, kje se dobro je, tudi zato, da lahko svetujem našim gostom.
Če moram izbrati eno restavracijo, kamor pogosto hodim, ker so mi všeč preproste jedi, je to Rostelin v Piranu. Tja gremo radi z družino, z bratom, tudi z zaposlenimi. Do zdaj sem bil vedno zadovoljen. Nerad pa hodim v fine dining restavracije, ker sem pristaš druženja, enostavnosti, sproščenosti.
CELOTEN INTERVJU SI LAHKO PREBERETE TUKAJ:
