»Tako te vidim, svet«, je naslov razstave fotografij DORE BENČIČ, upokojene fotografinje iz Izole, ki je našla svoje stalno mesto na stenah stopnišča negovalnega oddelka Doma upokojencev v Izoli, kjer Dora živi že nekaj let. Kot vajenka se je začela učiti fotografije leta 1955, Obrtno šolo je obiskovala v Izoli in v Ljubljani in vse do upokojitve skupaj z možem Erminijem delala kot fotografinja v njunem ateljeju Foto Ideal v Izoli.
V petintridesetih delovnih letih je fotografirala več kot 100 tisoč obrazov. Z možem sta bila odličen fotografski par, fotografirala sta vse, kar danes zabeležimo kar s telefonom: poroke, rojstne dneve, šolske razrede, proslave, krste in birme, fotografije za osebne dokumente. Bila sta posebna kronista Izole in njenih ljudi.Tuja jima ni bila niti bolj tehnična fotografija za podjetja ob morju. Z leti je v Dori rasel umetniški nemir, z možem sta se podala v istrske vasi, našla osamljene ljudi, razpadajoče hiše in portone, vinograde, boškarine in osle – žive podobe preteklosti. Posebej rada je fotografirala vse obraze morja – ko je šepetalo in kričalo. Leta 1974 se je včlanila v Društvo slovenskih fotografskih in filmskih delavcev v Ljubljani, imela več skupinskih razstav v Sloveniji, Nemčiji, Beogradu in celo v ZDA, kjer je ena njenih fotografij pod pokroviteljstvom OZN v New Yorku prejela posebno nagrado na razstavi » Mir in obstoj«. Imela je nekaj samostojnih razstav: v Izoli, Kopru, Ilirski Bistrici, Piranu. »Vedno sem ljubila izpovedno moč črno belih fotografij in skrite odtenke barv v odtenkih beline, sivine in črnine«, je rada pripovedovala. Izolo in njene ljudi je imela zelo rada, dogajanje v Domu upokojencev v Izoli, sta z možem skozi oko fotoaparata beležila dolga leta. Tu je zdaj njen zadnji dom. Njena ljubezen do lepega zdaj kot donacija njene hčerke Nataše v obliki kolekcije 27 fotografij krasi stene Doma upokojencev. Razstavo je postavil Aleksander Zdjarsky.
